Načelo varstva zaupanja v pravo predstavlja eno od načel pravne države. Ko je po uveljavitvi zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) prišlo do izbrisa kapitalskih gospodarskih družb z omejeno odgovornostjo (d.o.o. in d.d.), ki so jih slovenski državljani po letu 1989 ustanavljali kot fizične osebe, so jim upniki kljub izbrisu, proti njihovi volji, pričeli rubiti zasebno premoženje, ki je ob ustanovitvi veljalo za nedotakljivo. S tem se je pošteno načelo varstvo zaupanja v pravo in v Civilni iniciativi nezakonito izbrisanih podjetij (CINIP) so se odločili, da na KPK v zvezi s tem podajo prijavo glede koruptivnega dejanja nekdanjega ministra za pravosodje Aleša Zalarja, ki je bil pobudnik zakona, in brata Boštjana Zalarja, in sicer zaradi nasprotja interesov.
Uvodoma v iniciativi izpostavljajo, da je Aleš Zalar tisti, ki je kot predsednik Slovenskega sodniškega društva, kot predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani in kot minister za pravosodje predstavljal pobudnika, avtorja vsebine in angažiranega in zainteresiranega neregistriranega lobista pri sprejemanju in izvajanju ZFPPod. “Neposredno je sodeloval z ministrom za finance Gasparijem, ki je bil predlagatelj omenjenega zakona.” Glede njegovega brata Boštjana Zalarja pa kritično izpostavljajo, da se ta zaradi nasprotja interesov ni izognil opravljanju funkcije sodnika gosta v senatu Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu v postopku Lekić vs. Slovenija.
Zakon predlagal zaradi zaščite sodišč in sodnikov
V Civilni iniciativi nezakonito izbrisanih podjetij nekdanjemu pravosodnemu ministru Alešu Zalarju očitajo, da je zaradi zaščite sodišč in sodnikov predlagal omenjeni zakon, da se legalizira opustitev zakonske dolžnosti sodišč izvajanja likvidacijskih in stečajnih postopkov. Koruptivnost pa v prijavi o koruptivnem dejanju utemeljujejo z več različnimi dejstvi. Pri tem izpostavljajo, da je bil Zalar v letih 1991-2007 predsednik okrožnega sodišča, v letih 1997-2005 predsednik Slovenskega sodniškega društva in minister za pravosodje od leta 2008 do leta 2012. Torej v času, ko je zasedal mesto predsednika Slovenskega sodniškega društva, je predlog osnutka zakona predložil tedanjemu ministru za pravosodje Marušiču, ki je pobudo in osnutek odločno zavrnil.
Gaspari je kot minister za finance odigral vlogo predlagatelja omenjenega zakona za nagovor Zalarja, kar pa ni bil del njegove pristojnosti. Zakon je bil sprejet po nujnem oziroma skrajšanem postopku, čeprav za to ni bilo podanih pogojev. Po prepričanju iniciative CINIP so bili poslanci zavedeni, niti predstavljati si niso mogli, kakšne posledice bo imel omenjeni zakon. “Poslancem ni bilo pojasnjeno, da se s to določbo prenašajo vse obveznosti izbrisane družbe na družbenike oziroma ustanovitelje, na podlagi domneve, da so dali izjavo pred notarjem o prevzemu obveznosti izbrisane družbe.”
Poklicno in osebno zainteresiran, da se omenjeni zakon sprejme na sporen način
Poslanci niso bili seznanjeni z omenjeno vsebinsko določbo ZFPPod, izpostavljajo v iniciativi in poudarjajo, da je bil Zalar iniciator vlaganja ustavne presoje zakonov, s katerimi je državni zbor poskušal omiliti ali odpraviti škodljive posledice zakona. To kaže, da se je vseskozi zavzemal za uveljavitev ZFPPod. “V javnih nastopih in pred Državnim zborom RS je Zalar navajal, da je ZFPPod bil sicer neodmerjen. Kot predsednik okrožnega sodišča pa je imel pomembno vlogo pri izvajanju ZFPPod.” V iniciativi izpostavljajo, da je bila ureditev izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra in ex lege prenos, škodljiv in nepotreben z vidika javnega interesa.
“To je bila politična odločitev ožjega kroga oseb, da se opraviči nespoštovanje zakonske dolžnosti sodišč, da izvajajo stečajne postopke po uradni dolžnosti. Aleš Zalar je bil kot predsednik SSD, Okrožnega sodišča v Ljubljani in kot minister za pravosodje poklicno in osebno zainteresiran, da se omenjeni zakon sprejme na sporen način. V tem primeru je politična odločitev, sprejeta v ozki skupini ljudi, spremenjena v zakonsko pravno normo, ki je s pravnimi sredstvi ni mogoče odpraviti, razen s plačilom odškodnine.” V iniciativi izpostavljajo, da dejstvo, da je državni zbor 6-krat sprejemal spremembe in dopolnitve ZFPPod in da je ustavno sodišče odločalo o preizkusu ustavnostih praktično vseh zakonskih določitev, razen v primeru slednjega zakona, kaže, da je bilo s sprejetjem tega zakona nekaj hudo narobe.
Aleš Zalar (Foto: Vlada RS)
Gre za ožje sorodstveno razmerje
Kot je bilo rečeno že na samem začetku, so se v iniciativi v prijavi koruptivnega dejanja lotili tudi Boštjana Zalarja, ki po njihovo nikakor ne bi smel sodelovati v prvostopenjskem senatu Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Pri tem so se obregnili ob dva razloga: “Kot sodnik upravnega sodišča je po vseh verjetnosti sodil v spornih primerih na podlagi ZFPPod, ki so bili povezani z odločanjem o terjatvah države do družbenikov izbrisanih družb (praviloma v davčnih zadevah).” In v sorodstveno razmerje z bratom Alešem (gre za ožje sorodstveno razmerje). V iniciativi izpostavljajo, da bi moral Zalar v postopku predlaganja sodnikov gostov na ESČP opozoriti predlagatelja, da v sporih v zvezi z ZFPPod ne bi smel sodelovati. Prav tako bi bil dolžan opozoriti predsednika ESČP v postopku imenovanja za sodnika, da je v nasprotju interesov v sporih v zvezi z ZFPPod.
S strani Vlade RS je bil Boštjan Zalar imenovan za sodnika v zadevi Lekić vs. Slovenija in po mnenju iniciative je ta legalno in legitimno postopal, če je na okoliščino sorodstva z bratom Alešem in sodniško povezanost oziroma na to problematiko opozoril predlagatelja in predsednika ESČP. Pri tem izpostavljajo prepričanje, da je bil Boštjan Zalar imenovan prav zato, ker pozna to problematiko in z domnevnim interesom, da se zaščiti RS. “V prvostopnem senatu je zagotovo bistveno vplival na sodbo, ker gre za zelo zapleteno sporno razmerje, ki ga sodniki iz drugih držav sploh niso poznali, ker pač takega zakona nima noben pravni sitem,” so še dodali.
Zadeva, kot je ta, pri marsikom poraja prepričanje, da lovke rdečega plemstva v oblasti celovito držijo tudi sodstvo. Ob vsem očitanem pa je vredno spomniti, da je bil Zalar LDS-ov minister za pravosodje v Pahorjevi vladi. Zalar je pozneje spet sodeloval z nekdanjo notranjo ministrico Katarino Kresal v Evropskem centru za reševanje sporov, ki ga je slednja ustanovila kmalu po prisilnem odhodu iz politike. Za konec pa sta v odvetniški pisarni Mira Senice, partnerja Kresalove, svoje pripravništvo opravljala tudi Zalarjeva otroka Anže in Neža Zalar. Ni kaj, zdaj bo na KPK, da presodi o podani prijavi koruptivnega dejanja in ukrepa v skladu s pristojnostmi.
Hana Murn
