Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
“Slovenska osamosvojitev je zmaga slovenske nacionalne identitete in kulture v najširšem pomenu besed. Dozoreli smo v nacijo. Osamosvojitev je pomembna tudi zaradi enotnosti, ki smo jo takrat izpričali na plebiscitu in nato to epohalno dejanje uresničili z razglasitvijo osamosvojitve ter končali s sprejemom ustave. Take enotnosti do takrat še nismo pokazali. Kakovost osamosvojitve je tudi v njeni miroljubnosti, spravljivosti, blagohotnosti do tistih od katerih smo se osamosvajali,” je o osamosvojitvi naše države med drugim povedal vrhovni sodnik Jan Zobec. Da pravosodni sistem ni doživel sprememb, pač pa se je nadaljeval s starimi ter se obnavljal z njim lojalnimi kadri, pa je vrhovna sodnica Barbara Zobec izpostavila kot enega izmed ključnih problemov našega pravosodja.
Ob 30. rojstnem dnevu Slovenije so na radiu Ognjišče gostili štiri goste, in sicer ustavnega sodnika ddr. Klemna Jakliča, vrhovna sodnika Barbaro in Jana Zobca ter nekdanjega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, dr. Boštjana M. Zupančiča. V ospredje so postavili tranzicijo pravosodja, razvoj demokracije, vlogo vodstvenih struktur v pravosodju ter izobraževanja na tem področju. Poleg tega tudi niso mogli mimo vprašanja o medijih kot sodnikih na samostojni poti naše države. “Slovenska osamosvojitev je večplastna,” je uvodoma dejal vrhovni sodnik Zobec. Na prvi ravni je nacionalna, kar po njegovih besedah pomeni uresničitev večstoletnega boja za neodvisnost slovenskega naroda. Nadaljnja kakovost pa je v dejstvu, da se nismo osamosvojili od, ampak smo se osamosvojili predvsem za. Osamosvojili smo se namreč za uresničitev demokracije, vladavine prava in človekovih pravic, ker v jedru slovenske osamosvojitve je človekovo dostojanstvo. In v tem pogledu smo primerljivi z ameriško in irsko revolucijo. “Življenje v Jugoslaviji je bilo kratko malo neznosno, saj Jugoslavija ni delovala kot pravna država in v njej so se sistematično kršile človekove pravice,” je spomnil Zobec.
Zobec je kritičen tudi do delovanja pravosodnega sistema, ideal pravne države so namreč enakopravno svobodni državljani. Pogoja za to osvobajanje sta pa dva: država s svojimi institucijami, ki so zavezane vladavini prava in normativno integrirani posamezniki. To zadnje je v resnici sociološke, kulturološke in psihološke narave, odvisno je od vzgoje otrok, šolanja, prevladujoče kulture v določeni družbi. Vladavina prava pa je seveda tudi sociološko vprašanje. Ključne so močne, odporne, robustne institucije. “Na obeh segmentih, tako institucionalnem kot na področju normativne integracije prebivalstva smo dokaj šibki,” je pojasnil Zobec in ob tem dodal, da ob pogledu nazaj vidi številne zamujene priložnosti.
Na vprašanje, katere so bile na področju razvoja pravosodnega sistema temeljne napake, je vrhovna sodnica Barbara Zobec spomnila na neuresničevanje t. i. Pučnikovega amandmaja o sodniški službi. Po tej določbi, gre za tretji odstavek osmega člena zakona o sodniški službi, sodniki, ki so sodili in odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, po izteku svojega mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo, torej za izvolitev v trajni mandat. “Govorim o politično motiviranih hudih kršitvah človekovih pravic. To je edina lustracijska določba v slovenski tranzicijski zakonodaji, pa še ta je ostala mrtva črka na papirju,” je opozorila vrhovna sodnica in dodala, da je razumljivo, zakaj je ostala praktično neuresničena. Sodstvu kot instituciji je bila zagotovljena neodvisnost in nosilec te neodvisnosti je sodni svet. V njem pa so imeli in še vedno imajo večino sodniki. “Da bi sodniki lustrirali same sebe, pa je malo verjetno,” je pojasnila Zobčeva.
Zadeva Patria pomeni vrh zlorab pravosodnega sistema za obračun s političnim nasprotnikom
Od neopredelitve oz. meglene opredelitve časa, kdaj naj bi bilo kaj storjeno, do nekonkretiziranih očitkov in preko številnih odstopov od sodne prakse, do katerih je prišlo po razveljavitvi sodbe s strani ustavnega sodišča. Prav tako zadeva Kangler, Novič in še druge, medijsko manj izpostavljene zadeve. “Pravosodni sistem pač ni doživel sprememb. Nadaljeval se je s starimi kadri in se obnavljal z njim lojalnimi kadri,” je vrhovna sodnica izpostavila kot enega izmed ključnih problemov. Po njenih besedah je razvoj dogodkov pokazal, da je največjo škodo sodstvu, predvsem pa ljudem, ki so se znašli v primežu sodnega sistema, povzročilo le nekaj ljudi na ključnih, najbolj izpostavljenih, vodstvenih položajih. “Z gotovostjo lahko trdim, da anomalij in zlorab, ki so se dogajale, ne bi bilo, če bi sodni svet spoštoval lustracijsko določbo osmega člena zakona o sodniški službi,” je sklenila svoje razmišljanje Zobčeva.
Nekdanji sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, dr. Boštjan M. Zupančič, je bil precej kritičen do te ustanove. Meni namreč, da ta zaradi različnih interesov posameznikov ne zasleduje ciljev, ki si jih je zadala. Glede primerjave pravosodnega sistema pred osamosvojitvijo in po njej pa je dejal, da je pravosodje v tistem času delovalo drugače. V določenem sektorju je bilo jasno prizadeto od režima, v drugih sektorjih pa ne. “Tako, da tukaj ni enoznačnega odgovora, ki ga vsi ponavljajo češ, da smo zdaj pa dosegli spoštovanje človekovih pravic. Ne! Jaz se s tem ne strinjam,” je bil odločen. V nadaljevanju je komentiral zunanji pogled na Slovenijo in podal svoje mnenje, da je kontaminiran. “Vsi mediji na zahodu so več ali manj v lastništvu nekih podružnic tega kar sedaj imenujemo “kabal” in poročajo o Sloveniji pristransko. Če bi gledali striktno s stališča Evropskega sodišča, potem ta slika o Sloveniji ni slaba ampak, če gledamo širše in to kampanjo zahodnih podplačanih kontaminiranih medijev proti Sloveniji zdaj, potem pa to gotovo ne more biti merilo z neko resnično pristno zunanjo podobo o Sloveniji, kot jo o nas delijo v zahodnih državah, zlasti v Nemčiji,” je pojasnil Zupančič.
Jaklič o pomenu ustave za demokracijo
Da brez ustave demokratizacija Slovenije ne bi bila mogoča, pa je poudaril ustavni sodnik Jaklič. “Ko pride do nekega vrednostnega obrata in pri nas je do tega prišlo, saj se je – kot so ugotavljali že moji predhodniki – v prejšnjem režimu kršilo človekove pravice, nato pa je prišlo do vrednostnega obrata – tako že v preambuli vidimo ta presek, ta vrednostni obrat in to je seveda potrebno pravno nadalje urediti. In pravno se to uredi z najvišjim aktom, z ustavo,” je povedal Jaklič. Po njegovih besedah je ustava začetek na katerem pa je potrebno graditi naprej. Ker smo šli po vzoru svobodne demokratične družbe, je bil naš okvir takrat postavljen pravilno. Spoštovanje človekovih pravic, lastnine, podjetništva, človekovega dostojanstva, svoboda izražanja, pluralizma, večstrankarska parlamentarna demokracija, ustavnosodne kontrole, to so instituti, ki so vsi zgodovinsko preverjeni. Šli smo torej na pravo pot in zdaj tekom desetletij razvoja, prvih trideset let in potem še vse skozi naprej naj bi se sklicevalo na ta ustavnosodni ideal. Prihodnost Slovenije je torej mogoče graditi samo v sklopu tega okvira.
Za družbo, ki ima širino duha, je nujna uravnoteženost medijev
Na koncu oddaje so se dotaknili še medijev – njihova vloga pred tridesetimi leti je bila izredno pomembna, kot je pomembna tudi danes. “Pluralen medijski prostor je še en predpogoj demokracije,” je poudaril Jaklič in dodal, da po njegovem mnenju tudi tu v 30-ih letih še nismo prišli do stopnje, ki bi omogočala resnično demokratične in svobodne volitve. Če imamo volitve h kontekstu medijskega prostora, ki je monopolističen, torej je v 90 odstotkih skladen z vizijo ene od političnih tekmic, potem se tudi volivke in volivci odločajo v nekem monopolističnem kontekstu. Šele ko bomo prišli do pluralne medijske krajine, bomo lahko govorili tudi o demokratičnih volitvah.
Zobčeva pa je bila mnenja, da vpliv medijev še nikoli ni bil tako velik, kot je danes, pa tudi mediji še nikoli niso bili tako manipulativni. Vojna za medije, je vojna za moč in oblast. Tudi zato, ker neodvisnih in nepristranskih medijev pač ni, mora biti zagotovljena vsaj pluralnost, uravnoteženost. Struktura se obnavlja s sebi enako strukturo, je še enkrat ponovil Zupančič in opozoril, da se ta struktura z osamosvojitvijo ni spremenila – gre torej za kontinuiteto. “To, kar se grejo na RTV Slovenija, je neznosno,” je ob tem še poudaril. Zobec pa je izpostavil, da postaja vloga digitalnih medijev vse večja, je pa po drugi strani dejstvo, da tudi družabna omrežja omogočajo širjenje lažnih novic, zavajanja in podobno. To, da izražanje na družabnih omrežjih ne gre skozi uredniško sito, je namreč dvorezen meč. Ta dvorezni meč pa najlažje rešimo tako, da spremljamo različne medije. Sam včasih spremlja tudi poročanje nacionalke, saj je pomemben tudi način, kako se nekaj sporoči in ne le to, kaj se sporoči. Tako vidi, kaj vse lahko iz nekega dogodka sprevržejo, napihnejo ali odvzamejo, da pride na koncu ven nekaj povsem drugega. “Za družbo, ki ima širino duha, je nujna uravnoteženost medijev,” je poudaril Zobec.
