Prejme: Spoštovana ga. ministrica vlade Republike Slovenije dr. Simona Kustec! Koronageneracija naših otrok: »To bodo otroci, ki bodo imeli velike zdravstvene težave, ki bodo učno manj uspešni in bodo vse življenje nosili breme ukrepov, ki smo jih sproducirali odrasli.«
Navedeno je javnosti sporočila Fakulteta za šport, menda na tiskovni konferenci v počastitev evropskega TEDNA ŠPORTA (23. do 30. september), in enako prav gotovo tudi Vam, ki ste pristojni pred starši teh otrok v celoti tako za IZOBRAŽEVANJE kot za ŠPORT slednje s kolegico, državno sekretarko dr. Mojco DOUPONO. Samo vprašam: Ali ste se na to kaj odzvali?
Hm? So se pa na to odzvali povzročitelji, izvozniki in najuspešnejši zaslužkarji iz tega koronanaslova Kitajci: zadnji vikend v oktobru je imel Igor Bergant v Odmevih na zaslonu slovensko veleposlanico na Kitajskem, ki je povedala, da so Kitajci takoj na osnovi prvega vala epidemije v vseh šolah spremenili število tedenskih ur vadbe telesne vzgoje, in sicer z dosedanjih dveh (2) na pet (5) ur tedensko!!!
Nacionalni program športa 2014−2023
In še enkrat: samo navajam: Nacionalni program športa 2014−2023: Šport je temeljna pravica vsakega človeka, otroka, mladostnika, odraslega človeka, starostnika, znotraj teh skupin pa tudi vseh oseb s posebnimi potrebami … Športna dejavnost otrok in mladine predstavlja prednostno vsebino nacionalnega programa športa, prav tako pa je izjemnega pomena redna športno-rekreativna dejavnost odraslih, ki ne sme podleči diskriminaciji na podlagi socialno-ekonomskega statusa… Nacionalni program športa 2014–2023 opredeljuje javni interes, ki ga udejanjajo nosilci in izvajalci slovenskega športa. Udejanjanje javnega interesa bomo dosegli tako, da bomo: a) zagotovili vsakemu posamezniku možnosti za dejavno sodelovanje v športu v varnem in zdravem okolju; b) zagotovili vsem mladim kakovostno zunajšolsko športno udejstvovanje, ki jim bo skupaj s kakovostnim poukom športne vzgoje omogočilo pridobiti gibalne in druge kompetentnosti na taki ravni, da bo šport postal del njihovega zdravega življenjskega sloga; c) zagotovili vsakemu, ki ga to zanima in je za to sposoben, možnost izboljšanja osebnega športnega dosežka z namenom uveljavitve v organiziranem mednarodnem športnem prostoru in možnost javnega priznanja njegove pomembnosti, s čimer bo posledično povečan tudi ugled države v mednarodnem prostoru.
Je pa na problem naših koronaotrok odločno reagiral predsednik OKS-ZŠZ g. Bogdan GABROVEC. Pristojno ministrico je kar preskočil, ni njegov nivo, pač pa predsednik »športa« (?) kontaktira le s predsednikom vlade, in sicer takole:
»1. Za kategorizirane in poklicne športnike, ki se udeležujejo uradnih tekmovanj mednarodnih športnih zvez, naj se testiranje na prisotnost SARS-CoV-2 (COVID-19) krije iz državnih sredstev.
2. Oprostitev plačila davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2020 in 2021 za prejemnika sponzorstva. Prav tako naj bodo odhodki pri dajalcu sponzorstva davčno priznani v višini 3-kratnika danega sponzorstva.«
To sta prvi dve točki tega poziva za sredstva oz. privilegije na račun drugih državljanov. Sledi jih še pet (5), enako skreganih s pametjo. Ni potrebno, da jih tu prikažemo!!!
Problem kategorizacije športnikov
Sedaj se pa opravičujemo. Verjetno smo nori, vendar ne moremo razumeti, da nekdo zahteva, da v tej najtežji situaciji sodobnega človeka skupina ljudi zahteva, da zanje ne veljajo nobene omejitve, nasprotno, da morajo celo služiti na račun nesreče soljudi. V normalnih časih se v RS, posebej iz žepa državljanov prek proračuna RS, finančno in vse mogoče podpirajo tako imenovani vrhunski športniki. »Model za razvrščanje športnikov v razrede temelji na izhodišču, da je vrhunski ustvarjalni dosežek lahko dosežen le v absolutni mednarodni konkurenci, torej na tekmovanjih, na katerih nastopajo vsi najboljši v posamezni športni panogi« (NPŠ v RS 2014−2023, str. 22). Po gornjem »modelu« so »vrhunski športniki« naslednji: olimpijski razred, svetovni razred in mednarodni razred. Teh športnikov je v kategorizaciji 1. oktobra 2020 navedenih 563, leta 2019 pa jih je bilo 525. Predvsem se je povečalo število v najvišjem, olimpijskem razredu, in sicer za 17, pri tem da ne 2019 ne 2020 ni bilo OI, kjer je edino mogoče dobiti ta naziv. Malo čudno, ali ne? Ampak takšna pravila imate!?
Nujno pa moramo izpostaviti naslednje: 1. 2. 2018 je bilo v Sloveniji kategoriziranih 6.039 športnikov, letos, 1.10. 2020 pa 8.995, 2.956 oziroma 50 odstotkov več!!! Seveda je to nemogoče. Novo številko so objavili po začetku drugega vala COVID-19, računajoč torej na pridobitev neupravičenih sredstev. Navedeno je povsem jasno razvidno iz gornje zahteve pod točko1, kjer uporabljajo naziva »kategorizirani« in »poklicni« športnik, ki kot taka ne sodita med »vrhunske športnike« prej navedenih razredov, ki imajo v Republiki Sloveniji tak status, da jih še posebej financiramo državljani, če hočemo ali ne!
Za boljše razumevanje vsega tega samo povemo: velika večina slovenskih »vrhunskih« kategoriziranih športnikov je zaposlena v tujini, ne nastopajo za slovenske klube in imajo enormne dohodke. Tudi živijo v tujini, recimo Primož Roglič na Nizozemskem, Tadej Pogačar v Monaku, nastopa pa za Arabske emirate, za košarkarje, nogometaše, rokometaše, odbojkarje itak veste, kje so … Tisti, ki niso v tujini, pa niso tako kvalitetni, da bi se kdo zanimal zanje, torej tega naziva ne zaslužijo. »Pretiravanje« pri kategorizaciji? Povsem jasno in danes že povsod zapisano je, da je tako imenovani vrhunski šport gospodarska panoga, šovbiznis, ki kot taka mora delovati po načelih TRGA!!! O tem menda ja ni dvoma?
In veste, na kaj smo se pri ZDZT spomnili? Kaj sta vedve leta 2012 povedali o gornjem »cirkusu« v zelo kakovostnem bloku v Pogledih št.13−14 z naslovom: Družbena vloga športa na Slovenskem, PRIHODNOST ŠPORTA – PRIHODNOST BOGATIH?
In kaj v resnici želimo s športom doseči?
Da bo vse skupaj res jasno in razvidno, kakšna namerna zmeda velja na tem področju od vzpostavitve sistema Gaber-Strel že takoj po osamosvojitvi. M. DOUPONA: »Največja pomanjkljivost v našem sistemu ostaja pomanjkanje nacionalnega konsenza o tem, kaj želimo s športom doseči – ali so poanta tega bolj zdravi državljani, ustvarjanje novih delovnih mest ali kaj drugega. V resnici podpiramo vrhunski šport zaradi nacionalne identifikacije (res? Opomba a.) in primerljivosti s svetom, po drugi strani pa nam zmanjka denarja za otroke. In v prihodnje bo še slabše …!!!« Ali je sploh treba še kaj dodati? Točno vse, kar je tu zapisano, ostaja, tudi malo se ni spremenilo na boljše. Ne, le še na slabše! V istih Pogledih je sodeloval tudi filozof športa, moram poudariti: predsednik Mednarodne zveze filozofov športa, ki je o tej »bolezni Slovencev« zapisal: »…gre za posebno značilnost slovenskega nacionalizma, ki bolestno potrebuje vidnost v svetu, in to še bolj kot uspeh … se mi zdi, da je ta način afirmacije rahlo bolesten!« In skoraj povsem enako je o tem zapisal veliki Slovenec, pokojni Alojz Rebula!
Torej, ga. ministrica? S. Kustec pa je tedaj kot politologinja in nosilka »ciljno raziskovalnega projekta Učinkovita državna podpora za športno aktivnost državljanov zapisala tudi: »Izkazalo se je tudi, da nadpovprečno dobra podoba o športni aktivnosti različnih skupin državljanov, ki so jo kazale dosedanje (kaj šele do danes, op. J. V.) javnomnenjske raziskave, ni tako briljantna.« Kako previdno in milo povedano, kajne? Zapisali pa ste tedaj, ga. ministrica, tudi, da se je izkazalo »da so se avtonomne športne organizacije, ki bi morale zastopati športne interese, ter državne in lokalne strukture oblasti, ki naj bi zastopale širši javni interes športa, v zaprtih krogih vnaprej in brez široko zastavljenega javnega diskurza dogovorile o strateških smernicah razvoja športa!«
Docent na FŠ dr. Gregor STARC pa je v istem okviru povedal, »da bi bilo treba zelo veliko pozornosti nameniti športu otrok in mladine, saj se nekje pri 12 letih ponudba vadb in programov za njih konča«!!! In še, da so socialno ogroženi otroci na področju športa popolnoma deprivilegirani. Pri teh otrocih opažajo povečevanje telesne teže do te mere, da se niso več sposobni ukvarjati s športom, kar potegne za sabo cel kup travmatičnih izkušenj otrok.
Pa še to: Obe, današnja ga. ministrica in njena sekretarka za šport, sta tedaj še povedali: ga. Kustec: »Kar okoli 80 odstotkov ljudi se športno udejstvuje popolnoma v ‘lastni režiji’, brez kakršnekoli organizacijske podpore, upada tudi članstvo v športnih društvih in centrih.« Ga. Doupona pa enako: »V Sloveniji je velik problem (leta 2012, op. a.), da je vedno manj ljudi športno aktivnih oz. so aktivni samo ljudje, ki pripadajo določenim slojem! Povečuje se obisk tekaških in kolesarskih prireditev, ampak gre pač predvsem za višje, premožnejše sloje, ki imajo denar in čas, da se (in njihovi otroci, če se jim ljubi, op. a.) ukvarjajo z raznimi športi!«
Za športno aktivnejše otroke in mladino!
Prav vse navedeno je bilo povedano leta 2012. Odtlej se je še poslabšalo. Vse vlade, parlamenti in ministri, pristojni za to tako hudo situacijo, pa niso naredili prav nič. Medtem ko je »stroka«, kot je tedaj zapisala ga. Kustečeva, s sporočili za javnost, sprejetimi v »zaprtih krogih« le zavajala javnost – v svoj prid in profit. Torej bi morala sedanja vlada tu narediti red, ministrstvo pa o vsem tem obvestiti predsednika vlade in pripraviti ustrezne ukrepe!
Kaj pa vseskozi, vsa poosamosvojitvena leta menita slovenska javnost in »prava stroka«? Pokojni dr. Krešo PETROVIČ (2006) je v enem svojih zadnjih gradiv o globalni strategiji politike športa v Sloveniji med drugim izpostavil: »Marca 1996 je Pedagoški inštitut objavil rezultate 6 let trajajoče raziskave in med drugim navedel, da je več kot polovica (54%) osnovnošolskih otrok kronično bolnih, največ na račun bolečin v hrbtu in deformacije hrbtenic. Ker so preobremenjeni s šolo in ker preveč sedijo. In še bolj zaskrbljivo: ugotovili so, da se motorične sposobnosti osnovnošolcev med poletnimi počitnicami poslabšajo, ker se ne ukvarjajo s športom in ker povprečno 4 ure na dan presedijo pred TV (zadnja leta pa še mnogo več pred … op. a.). Navedeno bi moralo biti skrajno opozorilo državi, da poskrbi za slovenske otroke, in ni dvoma, da je osnovno zdravilo za vse to: VEČ ŠPORTA!« In še »Ugotovitve študije Slovenskega javnega mnenja: ŠPOTNOREKREATIVNA DEJAVNOST SLOVENCEV V SLOVENIJI 1996:
– rezultati kažejo, da se je od prejšnje raziskave (1992) zmanjšalo število športno aktivnih državljanov;
– da državljani Slovenije v največji mogoči meri nalagajo državi, da usmerja denar davkoplačevalcev, namenjen športu, predvsem v šport otrok in mladine! Kam naj država usmerja denar davkoplačevalcev, namenjen športu: navedite področja po pomembnosti: I. šport otrok in mladine 33,4%, II. množični šport in rekreacija 23,7%, III. vrhunski šport 14,1% ter IV. šport starostnikov in invalidov 9,2%.
Naloga države na področju športa je torej povsem nedvoumna in nesporna!« To gradivo je K. Petrovič posredoval tedaj ministru Gabru in sekretarju Strelu!
Kako sta ta dva upoštevala vse zgornje in kako vsi njuni nasledniki brez izjeme, je znano – in katastrofalno. In prav tako je danes stanje slovenskih otrok in mladine – pa ne zaradi pol leta bolezni COVID-19!!!
Verjetno smo dovolj zapisali in je povsem jasno, kaj pričakujemo. Starši in stari starši otrok to od Vas tudi zahtevamo.
Pogumno, tako kot sta pisali leta 2012!
Zato: zdrav duh v zdravem telesu!
O avtorju:
Janez Virk je profesor telesne vzgoje in dolgoletni športni trener.
