Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
No, pa smo dočakali razcvet etičnega vrha slovenske policije, verjetno pa tudi razcvet vseh vrhov policije v Evropski skupnosti. “Generične” (tipične?) grožnje z množičnimi bombnimi napadi, pa tudi še z drugimi – dodatnimi – zelo “slikovitimi” orisi ali napovedmi množičnih ponorov in pobojev na slovenskih šolah in v vrtcih (v “generične” smislu tudi v drugih državah!) niso nevarne. Nevaren pa je v Sloveniji sovražni govor nekaterih “osebkov” na desni strani slovenskega parlamenta, da vedenje neke bedne slovenske kopije Marilyn Monroe v tej častitljivi ustanovi nikakor ni “tipično” ali običajno. Seveda je povsem običajno, le da ni ” konvencionalno”.
No, pravne službe in poli(ti)cija dobro vedo, da je to vedenje zelo “generična” (tipična) mehko teroristična metoda političnega delovanja skoraj vseh aktivistov gospoda Sorosa, tako rekoč rodnega duhovnega očeta slovenske parlamentarne – bedne kopije – Marilyn Monroe. Bodo pa, kot so obljubili, na slovenski poli(ti)ciji skrbno spremljali “nadaljnje” dogajanje in – če bo potrebno – primerno ukrepali ob prvih morebitnih dogodkih, povezanih s temi grožnjami. Ali res? Lahko slovenski poli(t)iciji sploh še karkoli verjamemo?
Da ji lahko verjamemo, slovenski poli(ti)ciji? Fantastično! Torej lahko verjamemo, da bo v primeru, ko bo – povsem brez poprejšnjih “generičnih” groženj – deset šol naenkrat odneslo v nebo, da bo takrat slovenska depolitizirana poli(t)icija storila vse, kar je v njeni moči (ne pa v rokah EU!), da se ji ne bo izmuznil kak duševno prizadeti priseljenec, ki je zbolel zaradi slovenskega slabega, prav nacionalističnega, ravnanja z ilegalnimi “narodnimi heroji” Hamasa in Hezbolaha.
Razumljivo, saj podporniki edine slovenske domoljubne stranke, prav nacistične, fuj in fej, sploh ne častijo in se ne klanjajo več pred spomeniki slovenskih stalinističnih herojev, kot se klanja, na primer, gospa zunanja ministrica Tanja Fajon (skupaj s svojimi skrajno levimi somišljeniki). Pa bi se morali klanjali, tudi “desničarji”, vsaj pred kipom revolucionarno komunističnega Borisa Kidriča, še vedno pred predsedniško palačo, v kateri je zdaj gospa Nataša Musar. Verjetno še ni prosila nemogočega trdoglavca, ljubljanskega župana Jankovića, naj umakne ta spomenik, ki že sam od sebe zardeva, ker – mora – še vedno stati na neprimernem mestu za poveličevanje komunističnih revolucionarjev. Dvomim, da bi si Kidrič sploh želel, da se mu še vedno klanjajo na tem neprimernem mestu, saj je bil prevec inteligenten in kulturen, da ne bi obžaloval svoje tragične in katastrofalno krvave zmote. Ampak, z vsem dolžni spoštovanjem do njene visoke državne funkcije, naša draga Nataša, Kidričevih vzdihov iz transcendence, kjer se je pošteno skesal in spokoril, ne razume, sirota. Ne, ni bilo niti domoljubno niti pogumno dejanje proti okupatorju pobijanje – katoličanov – “razrednega sovražnika” – revolucionarnih komunistov. Ni bilo.
Zdaj pa levi del slovenske politike večinoma obsoja slovensko domoljubno in demokratično desnico, ker revolucionarnega komunizma med drugi svetovno vojno in po njej ne priznava za narodnoosvobodilni boj. Ker se ne klanja spomeniku Edvarda Kardelja pred slovenskim parlamentom, trenutno v rokah mag. Urške Klakočar Zupančič. Le zakaj bi se moral kdo klanjati in sklanjati, da bi položil cvetje k nogam Edvarda Kardelja, teoretika pobojev in izgonov skoraj celotne slovenske “buržoazne smetane”. kot govorijo komunisti, ali meščanstva (podjetnikov, najvišje inteligence in kulturne elite ter verskih dostojanstvenikov)? Žrtve komunističnih pobojev in umorov, ki jih je načrtoval in ukazoval Edvard Kardelj, v zelo veliki večini, niso bile nikoli niti pravno veljavno obtožene niti obsojene.
Zato je povsem jasno, da depolitizirana poli(t)icija tako odlično razume hude “križe” in težave bližnjevzhodnih ilegalnih priseljencev v Sloveniji. Kdor se zdaj časti spomenike Kidričeva in Kardeljev pred demokratičnimi državnimi ustanovami se v 21. stoletju, ne more videti posebne nevarnosti v “generičnih” grožnjah slovenskim otrokom v vrtcih in šolah ob dnevu spomina na holokavst. Razumejo jih, avtorje “generičnih” groženj, še kako dobro, v slovenski – trenutno vladajoči – levičarski eliti, pretežno komunistični, kot se spodobi potomcem Titovih “narodnih herojev”, tako rekoč rodnih – neuvrščenih – bratov bližnjevzhodnih in daljnovzhodnih teroristov. Saj so vsi sinovi iste svobodoljubne čiste teroristične rase”. Otroci pa plašno šepetajo svojim staršem: “Mami, mene je strah! Ati, mene je strah!”
