Piše: Sony Globokar
V času osamosvajanja je slovenska država umetno, brez upoštevanja akturarskega izračuna ustvarila preko 100.000 upokojencev vsled kupovanja socialnega pa tudi političnega miru. Njena zaveza je bila, da bo manjkajoča sredstva krila iz proračuna.
Zmanjševanje odmernega količnika, valorizacijski količniki … so zgolj siromašili upokojenski mesečni budžet.
Gospodarski subjekti so masovno zlorabljali institut “čakanja” in na čakanje 2 leti pred upokojitvijo pošiljali t. i. presežne delavce, na njihova delovna mesta pa takoj nato zaposlovali nove delavce. Zlasti so bile tukaj intenzivne železnice in banke.
Plače vodstvenih delavcev v elektrogospodarstvu in še kje so nenormalno visoke čeprav je slednje še vedno v večinski državni lasti in bi zanj morala veljati plačna lestvica kot v javni upravi.
Nobena od političnih opcij ni imela za upokojence posluha. Tiste katere so se razglašale za najbolj socialne so storile najmanj.
Danes je dve tretjini zaposlenih na plači manjši od povprečne plače v republiki Sloveniji. Vsi ti bodo imeli pokojnino katera bo manjša od meje revščine.
Za 40 let dela je zagotovljena pokojnina pod mejo revščine. Takšno prejema tudi večina slovenskih upokojencev.
Inflacija je bila letos 10 %, za naslednje leto UMAR napoveduje 7 %. Hrana se je podražila 20 %. Pokojnine so se zvišale za 5,2 %.
Ljudje niso več neizobraženi, da bi nasedli praznim parolam. Želijo si boljšega življenja in socialne varnosti.
Ta vlada si bo sodbo pisala sama. Če bo 3,5 % izredne uskladitve zanjo preveč, mislim da na naslednjih volitvah nima upanja na uspeh. O g. Luki Mescu pa ne bi izgubljal besed.
Upokojenske proteste bi moral organizirati ZDUS in sindikat upokojencev, pa so zaspali. Nekaj tistega o pokojninah kar je povedal g. Rupar pa drži, žal.
Dodatna pokojninska zavarovanja so za večino nedosegljiva in hkrati zgolj siromašijo ZPIZ-ovo blagajno.
Sony Globokar, Zagorje
