Piše: Ervin A. Schwarzbartl
Berem kritike, da »oblast« ravna in deluje v nasprotju s svojim poslanstvom služenja državljanom za njihov svobodo, dobro in napredek. Kako to »berem«? Posredno, s sklepanjem, ko ugotavljam, da Oblast, brez navednic in z veliko začetnico, sprejema odločitve, ki niso ne dogovorjene, ne v skladu z voljo ljudi na referendumih, ne z obljubami pred volitvami, niti se ne sprejemajo po poslovnikih in zakonih ampak nepremišljeno in »na hitro«.
Sprašujem se, zakaj se ljudje takoj ne uprejo, ko so prizadeti, ampak pohlevno in naivno čakajo, da bo minilo. Pa ne mine! Šele, ko potrpežljivost večine doseže »vrelišče« se prebudijo, tedaj pa so protagonisti in povzročitelji nezadovoljstva že dobro pripravljeni in »uigrani«, obvladujejo večino medijev in informacijsko infrastrukturo, so torej »organizirani«, da upor zadušijo sprva s pranjem možganov, zamolčevanjem resnice in dejstev, pozneje pa tudi represivno. In kdo so ti oblastni protagonisti? Sprva spretni bleferji in nesposobneži za odgovorno sprejemanje koristnih in pravilnih odločitev. Kmalu se prelevijo v diktatorje, ki jim je spoštovanje demokratičnega, pravnega in političnega dialoga malo mar. Ravnajo v nasprotju z voljo večine državljanov, ne dovoljujejo referendumov, ampak »prisluhnejo« in sprejemajo odločitve maloštevilnih skrajnežev. Pravila »pravne države«, zakone, poslovnike, ustavo…, razlagajo po svoje in strašijo z represijo. Svojevoljno izvajajo kadrovske »čistke« nad poštenimi, sposobnimi in odgovornimi posamezniki ter nastavljajo zgolj sebi lojalne prilagodljive, kimavce in priliznjene marionete brez hrbtenice pokončnosti za dobro prav in res. S prstom začnejo kazati in diskreditirati ter po potrebi tudi likvidirati, v širšem pomenu besede, »nasprotnike zakonito izvoljene oblasti (?)«, ki so do trenutne oblasti kritični. To počno brez dokazov in sodno utemeljenih kršitev, zgolj na osnovi insinuacij, medijskega »prišepetavanja« in izmišljenih ali celo lažnivih trditev ter «krivičnega« sodstva.
Kaj sledi? Ker ni bilo umirjenega upora takoj, sledi vihar po zatišju. To ne bo upor za rušenje, ampak želja in hotenje zamenjati »ne všečno« garnituro oblastnikov za boljšo, podobno tisti, ki je bila pravkar zamenjana, uspešna in večini molčečih všečna in dobrohotno naklonjena. Kdaj? Sem že zapisal, da ne takoj, kot bi bilo prav in dobro za državo in državljane. A upor bo! Ne spontani, kot menijo nekateri. Spontanih uporov ni! Vsi upori so vedno bili tako ali drugače organizirani, če ne, to ni upor, ampak nekakšno zmedeno zbiranje posameznikov brez jasnega programa in cilja, ki se po veselici, kjer se primitivci tudi stepejo, tepejo druge in razbijajo tujo lastnino ter neartikulirano vpijejo, kurijo…, končno pa se razidejo in pozabijo zakaj so sploh bili na nekem »shodu«. Znajo pa njihovo »veselico« bleferji izkoristiti za prevzem oblasti. Pravi upori niso nasilni ampak ciljno in jasno deklarativni. Če ne, sledi vojna in nasilje, tega pa verjetno nihče ne želi, najmanj pa mi, ki smo se rodili še v kraljevini Jugoslaviji in doživeli pravo vojno in revolucionarno nasilno oblast.
Čakam torej pogumne in sposobne vodje upora z jasnim ciljem in programom potrebnih sprememb, ne zgolj z recitiranjem, da so spremembe potrebne, kot se je to zgodilo ob zadnjih volitvah ko so volivci recitatorjem naivno verjeli na up. Pričakujem, da to čakanje ne bo trajalo predolgo, da se ljudje ne bodo »navadili na nov način« življenja ter se vdali v usodo, saj ne moremo nič spremeniti, ko pa so danes takšni časi! A res?
A, ja. V Ukrajini je vojna, hrana in energenti se dražijo po vsem svetu, inflacija požira prihranke, Evropska unija tava v zanikanju preteklih vrednot in se bori z mlini na veter, ki ne meljejo žita, diktatorji in absolutisti nesramno »osvajajo« svet, trg in vsiljujejo nam Evropejcem tuje vrednote… Pa je bila pandemija in je oblast ravnala pametno, a ljudje tega niso spoznali in nasedli provokatorjem »potrebnih sprememb«, ki nas danes tepejo po denarnici in resnični svobodi s Svobodo.
