Piše: Franc Bešter
Mnogi dandanes ugotavljajo (in tarnajo), da je na svetu postalo vse narobe. Tukaj nameravam nakazati, da je veliko od tega »narobe« zaradi nekega načina mišljenja in življenja – v tem našem modernem svetu. Ta svet pa sta ustvarili in ga ustvarjata moderni znanost in tehnika, ki na naš način mišljenja in življenja ne vršita samo pozitivnih učinkov. Ta dva dosežka naše dobe nas ključno pogojujeta glede tega, seveda sta nam prinesla neštevilne koristi, obenem pa tudi hude izgube in škodo, česar se večinoma ne zavedamo (razen škode, ki jo tehnika povzroča naravi), in ravno na te negativnosti nameravam tu opozoriti.
Način mišljenja
Ta razvoj v moderni ima (je imel) dva obraza: teoretični vidik, ki so empirične znanosti, in njegov praktični vidik, ki je uporaba njihovih dosežkov v praksi, za razvoj tehnike.
Mišljenje, misel: tu se bom osredotočil predvsem na teorijo, znanost, ker je misel tu nekaj ključnega, pri tehniki pa gre za način življenja, ki ga tehnika povzroča (omogoča). Seveda tudi tehnika zahteva in razvija nek način mišljenja. Način mišljenja: to ni nekaj, kar bi človek menjal kot srajco, ko se opremi z nekimi miselnimi vzorci, je potem od tega v svojem mentalnem delovanju odvisen, zato nikakor ni vseeno, kakšne miselne šablone bomo vgradili v svoje možgane. Vsekakor jih vgrajujemo (v šolskem sistemu, skozi takšno ali drugačno učenje…) zato, da bi si v življenju z njimi pomagali, da bi nam torej neko znanje koristilo. Toda, ali se kdaj vprašamo, da nam nek način mišljenja, ki nam marsikaj omogoča, začne obenem tudi marsikaj onemogočati? Tukaj se nameravam osredotočiti na racionalistična znanja (naravoslovna, družboslovna), ki jih ima v glavo vgrajena moderni človek, s tem pridobljen način mišljenja, v dolgih letih vcepljen v možgane pri hoji skozi šolski sistem. Ta znanja (način mišljenja) mu sicer olajšajo in sploh omogočajo življenje v tej tehnični civilizaciji, a tu nameravam opozoriti na izgube in negativne posledice. Zaradi nekega razvoja (njegovih negativnih posledic) je na svetu zavladalo stanje kaosa in teme, opustošenja v dušah, kar vse skupaj zahteva še eno revolucijo (pri tehniki gre za zadnjo revolucijo v razvoju orodij, za pojav VRO na planetu) – revolucijo v načinu odločanja. Zaradi nekega načina mišljenja in nekih znanj je namreč sodobni človek postal ujetnik (lahko tudi žrtev) neke velike, lahko tudi usodne zmote: da se je s tem načinom mišljenja in s tem znanjem mogoče pravilno odločati.
Odločanje
Vsak človek se mora pri svojem vsakodnevnem delovanju sredi sveta vsakodnevno odločati. Zmota glede tega se začenja v človekovi glavi in duši (srcu) in jo povzroča racionalizem te dobe: racionalistična znanja, s katerimi se okužimo, nas navedejo k postavljanju Razuma na prvo mesto, s tem Razum postane »božanski« in zato sposoben spoznati resnico, kar pa postane osnova vseh nadaljnjih zmot.
Tudi zmote glede odločanja: pri odločanju naj bi poznali resnico o dogajanju, sredi katerega delujemo, resnico o konkretnih dogodkih sveta – ker le-to vpliva na izid naših delovanj, in naša dejanja vplivajo na vse to. Racionalizem razvija v človeku neko razumevanje, po katerem je z Razumom to mogoče spoznati, s pametjo in njenimi dosežki: če bomo odprli svoj Razum in uporabili znanja naravoslovnih in družboslovnih znanosti, se bomo sposobni pravilno odločiti. Ali res? Ne, narava dogajanja tega ne omogoča: vsako dogajanje je nekaj enkratnega, neponovljivega, in v njem dejavniki s področja žive, nežive narave in človeške družbe stopajo v vedno nove interakcije, ki jih še ni bilo in jih več ne bo, in vse je tudi skrajno dinamično, v stalnem spreminjanju. Neki temeljni metodi VSEH modernih znanosti pa je to, da nekaj iztrga iz konteksta celote – da le-to spravi pod neko kontrolo, le tako tudi nekaj lahko objektivno opazuje in stvari meri. Pri nekem dogajanju pa tega (te kontrole) ni in mnogo (večina?) stvari se izmika objektivnemu opazovanju (npr, dogajanja v dušah ljudi), a ravno te (skrivajoče) stvari so lahko odločilne pri razvoju nekega dogajanja. Toda, ali je potem resnica o dogajanju sveta človeku sploh dostopna, ali je sploh v naši moči se pravilno odločati ali pa smo obsojeni na temo neznanja in večno negotovost glede tega?
Preseganje te zmote
Precej sem že pisal o tem, da se znanje za pravilno odločanje ne skriva v racionalistični, ampak v verski spoznavni stavbi, vendar, negativna učinka znanosti in tehnike na družbo sta tudi racionalizem in materializem, ki označujeta našo dobo, ki pa vodita v ateizem, iz česar sledi, da je za človeka (za večino, vsaj zaenkrat) to znanje izgubljeno. In menim, da je glavna naloga, ki nas čaka v po-moderni dobi, da nadomestimo te velike izgube, da pridemo do znanosti za spoznavanje resnice o dogodkih sveta in s tem tudi za pravilno odločanje.
Marsikdo bo tu rekel: saj imamo Sveto pismo, celo razne nove prevode, in Cerkev, da vse to razlaga in oznanja. Takšnih, ki tako menijo, je veliko, a s tem kažejo neko svoje ne-zavedanje: tega, kako rušilno so neka znanja, način mišljenja, življenja itd. – kar vse je človek dosegel, uvedel, začel uporabljati v moderni dobi – kako rušilno vse to deluje na versko spoznavno stavbo in na razumevanje Svetega pisma.
Zmote, način mišljenja – kar izhaja iz racionalizma kot stanja v duši in možganih
Te zmote so posledica postavljanja Razuma na prvo mesto, posledica pa je zmoten pogled na empirične znanosti: da so npr. fizikalne enačbe naravni zakoni, nesposobnost razlikovanja med teorijo (modelom) in stvarnostjo kot takšno, pogled na svet, v katerem je materija edina realnost. Saj je samo ona »dokazana«! Zanikanje vsega metafizičnega (tudi duše). Zmoten pogled na človekov razum: racionalizem noče priznati njegove omejenosti, tudi ne meja njegovih dosežkov, iz tega izhaja poveličevanje Znanosti in ne-priznavanje njenih meja. Pripisovanje stvari, ki jih le-ta v resnici ne zmore: Znanost VSE zna PRAVILNO razlagati brez Boga! Zato racionalizem vodi v brez-boštvo (v ateizem, poganstvo). Ne-priznavanje meja razvoju njene hčerke Tehnike.
Vse te zmote človeku onemogočajo, da bi prišel do znanja za spoznavanje resnice o dogodkih sveta, z vsem, kar jih gradi (o osebah, stvareh…), in do znanosti za pravilno usmerjanje v življenju. Tu bomo namreč nujno potrebovali tisto, kar prihaja od Duha, se pravi od Boga, in kako bo to sprejemal ateist? Še celo verni, okuženi z racionalizmom, to zavračajo, so do tega ravnodušni – ker težko priznajo nekaj nad svojim Razumom. Ta ravnodušnost do tega, značilna za našo dobo, je spet posledica racionalizma: ker jezika Duha (npr. jezika videnj) zaradi racionalizma ne razumejo, posledica je, da se jim vse skupaj zdi nesmiselno, kaj šele, da bi bilo za kaj uporabno v življenju.
Racionalizem otežuje osvajanje visokega jezika Duha, če Duha ne razumemo, pa le-tega (kar prihaja od Duha) ne moremo uporabiti v praksi, v življenju – za spoznanje resnice o dogodkih sveta, za odločanje v konkretnih življenjskih situacijah. Zakaj racionalizem to otežuje? O tem sem že nekaj pisal.
Gre za nek način mišljenja – opazovanja, kar vse to začne oteževati. Orožje racionalizma je moderna Znanost, (miselno) orožje te Znanosti pa je matematični jezik fizikalnih enačb in jezik kemijskih formul. Vse to racionalizem proglaša za naravne zakone in zato temu začne pripisovati tudi stvari, ki jih v resnici ne zmorejo. Pri enačbah (in njihovi uporabi) pa so nekaj ključnega količine (velikosti) – vse dobljeno z merjenjem. Za racionalista zato postane zares pomembno le tisto, kar je merljivo, vse drugo začne odmišljati kot »nebistvene podrobnosti«. Pri razumevanju jezika Duha kakor pri odločanju sredi sveta pa je pomembno VSE, »malenkosti« so navadno celo odločilne!
Nadalje se je racionalist vse navadil postavljati v pravokotni sistem, predvsem seveda tudi enačbe – ponazarja jih kot grafe funkcij – kot linearne, kvadratne, eksponentne funkcije… . Zanj nazadnje ne obstaja nič zunaj tega sistema. Čeprav je ta sistem le miselno orodje, morda najpomembnejše miselno orodje racionalizma, a zanj je to prostor kot takšen. Zato pa mu tisto, kar prihaja od Duha, izgleda še bolj nesmiselno, zanj je vse to iracionalno in lažno – Duh je namreč ne-snov, ima bistveno drugačne lastnosti kot stvari iz materije.
Potem: racionalist si je, opremljen za spoznavanje in razumevanje jezika svoje Znanosti, ki je jezik znakov, glavo napolnil s poplavo teh znakov, stvari je navajen spoznavati s pomočjo znakov (iz njih so zgrajene enačbe, formule) in z odpiranjem svoje pameti, medtem ko je jezik Duha, npr. jezik videnj, jezik simbolov, za njihovo razumevanje je sicer tudi potreben razum (analiza), vendar pa tudi odpiranje srca, se pravi intuicija. In nikoli si ne smemo domišljati, da bomo kdaj vse razumeli, a racionalizem tega (presežnega) noče priznati, zanj nekaj nad Razumom ne obstaja.
Povzetek
Za moderno dobo je značilen mit napredka – empiričnih znanosti in tehnike, temelječe na njih, pri njej gre za VRO, ki naj bi človeštvu v tem nenehnem napredku (razvoju) pomagala ustvariti nekakšen raj na Zemlji. Znanost naj bi pojasnila vse neznane stvari in tehnika naj bi rešila vse naše probleme. To je tudi posledica racionalizma te dobe, poveličevanja Razuma, postavljenega na prvo mesto, Razum (njegovi dosežki) mora biti vsemogočen, sicer ne bi bil božanski.
To je ena od negativnih posledic tega »napredka«: ta racionalizem, ki je kuga te dobe. Človek naše dobe je izobražen predvsem v smeri (tehno)znanosti in izvežban v rokovanju, življenju z VRO, vendar je pa to slabo, kar se tiče njegovega odločanja pri njegovem delovanju na odru sveta. Tu ne more iz svoje kože (glede nekega znanja in načina mišljenja), in se odloča, usmerja zgolj po svoji pameti svojem racionalističnem znanju. Nasploh je pa značilno, da se pri odločanju ne poglablja kaj dosti, ne zavedajoč se, da ima vsako dejanje (lahko na prvi pogled malenkostno) neke učinke na dogajanje sveta, lahko tudi velikanske, v pozitivnem in negativnem smislu. Slabo je, da je človek te dobe, zaradi nekega načina mišljenja (ki ga razvija merjenje – dosežek te dobe) izgubil čut, izostrenost, občutljivost za dogodke sveta. Človek je postal predvsem človek VRO, naloga, ki je pred njim, je zato, da postane tudi človek dogajanja. Koliko ljudi se danes res zaveda silne nepreglednosti in dinamike dogajanja sveta in s tem nekega dejstva: da zaradi tega ne more vedeti, kakšne učinke bodo imela njegova dejanja na dogodke sveta (lahko deluje dobronamerno, ne zavedajoč se, da povzroča nesrečo).
Priznati torej, da (s pametjo) ne moremo poznati resnice o dogodkih sveta, še manj, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti. Ali pa nam je to resnico vseeno na nek način mogoče (s)poznati?
To resnico pozna Duh, iz tega sledi, da človeka lahko skozi življenje pravilno vodi le Duh. Iz tega sledi, da se znanje za spoznanje te resnice in za odločanje skriva v verski spoznavni stavbi. Spoznati in priznati, da smo jo izgubili: človeku Zahoda sta jo odvzela, porušila racionalizem in materializem moderne, ali jo v najboljšem primeru vsaj močno degradirala. Da bi se opremil s tem znanjem, jo mora vsak posebej v sebi zavestno zgraditi.
Vgraditi neko znanje: moderna je v ljudi vgradila racionalistično spoznavno strukturo, njena lastnost pa je, da povzroča degradacijo verskega znanja (če ga človek ima) in otežuje njegovo pridobivanje, če ga nima. Vsebino Svetega pisma doživlja kot arhaično, naivno, nekaj ne-eksaktno opisanega in ne-dokazanega, človeku, opremljenemu za delo z znaki, je govorica simbolov, prispodob, prilik, alegorij… teže razumljiva kot nekoč. Razlika med znakom in simbolom je ogromna! Kaj pa Cerkev, ki oznanja? Izgleda, da ni bila kos izzivom racionalistične, industrijske civilizacije, sredi katere se je znašla, sicer v tej dobi ne bi prišlo do tako velikega odpada ov vere. »Stari kvas« Svetega pisma je zaradi racionalizma izgubil svojo moč (prekvašanja).
»Novi kruh«, ki nas lahko rešuje iz te dokaj težke situacije, vidim v knjigah RŽVB – le-te sem tu že omenjal: one so kot velik dar človeštvu dane »za rešitev naše dobe«, kot pove Jezus, in Bog jih daje tudi zato, ker »je racionalizem izzval njegovo moč«. Iz teh besed sledi, da vsebujejo nekaj močnejšega od racionalizma, ker pa je moč racionalizma v moderni znanosti, sledi, da je to Sporočilo močnejše od naše znanosti. Sicer ne prinaša (glede na vsebino Svetega pisma) nič (bistveno) novega, nova je oblika, v kateri je ta vsebina podana, novost te oblike pa je v eksaktnem opisovanju stvari in v izkustvu, do katerega lahko pridemo s pomočjo tega znanja. Eksaktno opisovanje in izkustvo: to je ravno tisto, kar zahteva moderni človek, prežet s svojo Znanostjo. Gre torej za način mišljenja, blizu temu človeku, in znanje je podano tako, da je uporabno pri odločanju v sedanjem načinu življenja.
Spet smo pri odločanju: tu se vsak mora odločati posebej, na neki konkretni in posebni življenjski poti, življenje je hoja skozi konkretne dogodke sveta. Da bi spoznali resnico o njih in v življenju našli pravo usmeritev, pa moramo sprejemati, kar prihaja od Duha (le Duh ima pregled nad VSEM dogajanjem!), in tudi na to nas knjige RŽVB vedno znova opozarjajo – ker je naša doba – doba kuge racionalizma do tega ravnodušna, in ker se je ta kuga vtihotapila tudi v Cerkev, tudi ona to zavrača (čeprav duhovniki obenem pridigajo o odločanju, milostih, božjih načrtih, božji volji, hoji za Kristusom…).
To, kar prihaja od Duha. Od Duha prihajajo tudi videnja, in konkretne dogodke lahko vidimo edino v videnjih, to pa je pri odločanju nekaj ključnega: poznavanje resnice o konkretnih dogodkih sveta, v katero smer bo stekel tok nekega dogajanja v prihodnosti… . Zato sem prepričan, da so videnja tisti fenomen, ki bo v prihajajoči zgodovinski paradigmi začel igrati ključno vlogo.
