[Otroška srčna kirurgija ] Verjamete Milojki Kolar Celarc, da je zgolj želela pomagati?

Nekdanja ministrica za zdravje je bila na pričanje prvič povabljena v sredini letošnjega septembra, a je preko Janija Möderndorferja sporočila, da je ne bo, drugič pa so jo članice in člani preiskovalne komisije zaman pričakovali v začetku letošnjega oktobra, saj je na dan zaslišanja sporočila, da je nenadno zbolela. V tretje je, torej, vendarle prišla, po pričakovanjih pa je vseskozi zatrjevala, kako je bil en in edini namen njenega vmešavanja – to besedo je uporabila sama – ureditev razmer na otroški srčni kirurgiji, česar po njenih besedah niti stroka niti vodstvo UKC Ljubljana nista bila sposobna rešiti v 12 letih. Še več, poudarjala je, da je želela izključno zagotoviti kakovostnejšo in varnejšo oskrbo za otroke. »Morate mi verjeti, želeli smo samo pomagati,« je skorajda proseče dejala. S prstom je pokazala na stroko in vodilne v UKC Ljubljana, ki naj bi ji vseskozi zatrjevali, da program deluje, a ko je v roke prejela poročila, je bilo jasno, da »ustanovitelj mora reagirati.« S temi besedami se je v nadaljevanju večkrat zagovarjala, ko jo je predsednica preiskovalne komisije Jelka Godec soočila z njenimi precej očitnimi posegi v UKC Ljubljana.

Milojka Kolar Celarc je bila skupaj s tedanjim predsednikom vlade Mirom Cerarjem idejna vodja Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB). Spomnimo se številnih njunih izjav, kako bo inštitut rešil problematiko otroške srčne kirurgije, in napovedi, kdaj bo inštitut zaživel. »Ustanovitev samostojne organizacijske enote je bila edina možna in tudi dobra rešitev,« je ocenila sprva, nadalje pa se zapletla v paradoks, češ da inštitut ni imel opreme in prostorov, »ni imel niti svinčnika«, zaradi česar je bilo jasno, da ni mogel zaživeti. Zgodbe o tem, da naj bi predstavniki inštituta v UKC Ljubljana dobesedno s kredo označevali, katere postelje in mize bodo njihove, je zavrnila kot konstrukte.

Na zaslišanju se ni bilo mogoče izogniti precej znani zgodbi okoli razrešitve tedanjega direktorja pediatrične klinike Rajka Kende, o čemer je precej podrobno pričala Marija Pfeifer, ki je funkcijo strokovne direktorice UKC Ljubljana opravljala od decembra 2015 do januarja 2018. Skupaj s tedanjim generalnim direktorjem Andražem Kopačem je podala predlog za razrešitev Kende. »Razrešitev je bila konsenzualna in po protokolu,« je poudarila Pfeiferjeva in dodala, da je šlo za njegovo objektivno odgovornost na podlagi poročil strokovnih nadzorov. Kenda je v preteklosti sam večkrat dejal, da se ne čuti kompetentnega za vodenje programa otroške srčne kirurgije in izrazil željo za razrešitev, vendar si je, ko bi moralo priti do realizacije, očitno premislil.

»V petek sem spisala predlog za razrešitev Kende, v ponedeljek sem bila že klicana na sestanek k ministrici,« je razkrila Pfeiferjeva in nadaljevala z opisovanjem sestanka. Poleg nje je moral na sestanek priti tudi Kopač, v prostorih ministrstva pa so ju poleg ministrice pričakale še poslovna direktorica pediatrična klinika Biserka Marolt Meden – na zaslišanju pred časom je potrdila dober odnos s Kendo –, ter vodja kabineta Majda Hostnik in piarovka Zdenka Jagarinec. Slednja je nekaj časa opravljala tudi delo glavne piarovke SMC, sicer pa je partnerica dolgoletnega voditelja levičarskega trobila na javni radioteleviziji Marcela Štefančiča. »Priča sem bila monologom, zakaj naj se Kende ne razreši,« je razkrila. Milojka Kolar Celarc je pred njo na vsa vprašanja v zvezi z vmešavanjem v razrešitev Kende kategorično zanikala.

V naslednjih mesecih je sledil preobrat, saj je v nekem trenutku Kenda na eni izmed sej predlagal razrešitev Pfeiferjeve. Po njenih besedah je šlo za organizirano akcijo diskreditacije in mobinga. Tako ministrica kot njena državna sekretarka Ana Medved takrat nista več komunicirali z njo, temveč sta ji zgolj pošiljali številne dopise z vprašanji, očitno pa je bilo, je poudarila, da so dopisi izhajali od Rajka Kende in tedanje poslovne direktorice pediatrične klinike Biserke Marolt Meden.

Milojka Kolar Celarc pa se je v tistem času poslužila še enega manevra. Sprva je v imenu ustanovitelja UKC Ljubljana, torej Ministrstva za zdravje, zamenjala 3 člane Sveta UKC, ker je želela doseči razrešitev Kopača in Pfeiferjeve. In ko je bila kljub temu manevru neuspešna, je čez nekaj mesecev zamenjala vseh šest predstavnikov v Svet UKC, kar pa ji je kasneje vendarle prineslo »tako želeno« razrešitev Kopača. Do razrešitve Pfeiferjeve na koncu ni prišlo, saj naj bi jo »pustili«, da čez nekaj mesec odide v pokoj. Na vprašanje Jelke Godec, ali so bili razlogi za njeno razrešitev politični ali strokovni, je bila Pfeiferjeva zelo neposredna: »Šlo je za politične razloge, ker sem govorila malo več kot generalni direktor. Postala sem razredni sovražnik, da si ne bi izmišljevala, da bom delala tisto, kar mi drugi prepovedujejo, tisti, ki imajo moč, tisti, ki so naši ustanovitelji, in mogoče tisti, ki so za njimi.« Ob tem je, zanimivo, izpostavila tudi novinarko Dela Mileno Zupanič, ki da je pisala članke za njeno diskreditacijo in v katerih »niti en podatek ni bil tak, da bi se v njem lahko prepoznala.«

Zaslišanje Pfeiferjeve je bilo v nekem delu tudi zaprto za javnost, v njem pa naj bi spregovorila o pritiskih na vodstvo UKC Ljubljana pri načrtovanju investicij v medicinsko opremo.

Foto: Matija Sušnik/DZ