5.3 C
Ljubljana
sreda, 21 aprila, 2021

O Pirjevčevih streljanjih in še o total(itar)nih kultu osebnosti, spravi in boju proti desnici?

Piše: Dr. Jože Dežman

Akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec je v Partizanih spregledal pomembno civilizacijsko mejo. Ali so nekdanji partizani, zlasti komunisti, zmogli spraševanje vesti?

Ali so se kdaj kritično opredelili do zločinov, ki jih je zagrešilo partizansko gibanje in zlasti do nedemokratičnega, represivnega totalitarnega režima, ki je bil vzpostavljen po drugi svetovni vojni in ki ni bil sposoben preživetja? Ali so nekritični partizanski uživalci rent pomembnejši od teh, ki so zmogli kritično samo-refleksijo?
E. V. M.
Mnogi nekdanji partizani, tudi komunisti, so se uprli titoizmu z bežanjem, temu pravijo upor z nogami. Tak je bil tudi Primorec E. V. M., ki je bil rojen leta 1928, umrl pa je leta 2002 v rujini. Bil je »rojen slovenskim staršem v Gorici. Osnovno šoli obiskoval v obdobju krutega fašističnega zatiranja. Režim se mu je dokončno priskutil tedaj, ko mu je učiteljica pljunila v obraz, ker je s sošolci govoril slovensko. Še ne petnajstleten je zajadral med partizane. Opravljanje kurirskih nalog je bilo njegovo glavno vojaško opravilo. S partizanskimi enotami je meseca maja 1945 vstopil v Gorico. Fašizma ni več, Gorica je naša, to je slovenska, je bil vrh veselja premnogih primorskih Slovencev, tudi za E..
Ampak pod bliščem svobode je temne oblake videl v rovarjenju politkomisarjev. Že med vojno je z njimi prihajal v navzkriž. Očitno pa njegovi prekrški niso bili takšne narave, da bi ga stale življenja.
Ključen dogodek, ki je zaznamoval njegovo povojno življenje se je dogodil junija 1945, ko se je jugoslovanska vojska morala umakniti iz Gorice. Po njegovem pripovedovanju je tedaj, ko se je tovornjak z enoto za zveze, na katerem je sedel, pričel premikati, skočil s tovornjaka in se zgubil v goriških ulicah. Temeljni razlog za to odločitev je bil odpor do režima, ureditve, ki jo je proklamirala komunistična partija. En fašistični režim je bil, tako E., dovolj. Odločil se je oditi čim dlje od domačega kraja – emigriral je v Avstralijo in tam ostal do konca življenja.«
Franc Jeza
Franc Jeza je bil pomemben krščanski socialist v Osvobodilni fronti. Po vojni se je zgrozil nad režimom, ki ga je soustvaril in je konec leta 1948 ilegalno pobegnil v Italijo. V Trstu je pisal o povojnim množičnih umorih vojnih ujetnikov in civilistov v spisu Sodobna slovenska problematike (Stvarnost – neodvisna slovenska revija, št. 6, 1952; ponatis v Franc Jeza: In zgodil se bo čudež, 2012): »Nato so prišle vse tiste dobro znane okrutnosti in zločini, o katerihse je moral zgroziti vsak pošten človek, kakor n.pr. množični umor zajetih domobrancev, ko so hkrati usmrtili okrog 2 % moškega prebivalstva v predvojnih Sloveniji, torej sorazmerno eden najhujših množičnih pokolov, kar jih je bilo kdaj storjenih nad kakim narodom.«
Jeza je obsojal gospodarsko in drugačno izkoriščanje in uničevanje Slovenije v Titovi Jugoslaviji. Posebej pa je razvijal in se zavzemal suvereno in samostojno slovensko državo. Titova politična policija ga je vseskozi spremljala in načrtovala tudi njegovo ugrabitev, ki pa se ni posrečila.
Jeza je knjigo Nova tlaka slovenskega naroda (samozaložba, Trst 1959) posvetil
»Francu Černecu
petnajstletnemu fantu, katerega sta leta 1951
predsednik kmečke obdelovalne zadruge v
Holmcu pri Slovenj Gradcu, Franc Plazl, in
njegov pomočnik Franc Železnik v
zadružni pisarni do smrti pretepla…
in Helgi Bauman
šestnajstletnemu dekletu, ki se je septem-
bra 1958 smrtno ponesrečila pri težkem delu
v kotlarni tovarne »Elka« v Ljubljani, kamor
so jo dodelili, čeprav je bilo delo nevarno in
mu ni bila kos ne po svojih telesnih silah in
ne po delovni usposobljenosti.
Oba sta padla kot žrtvi tlake, ki jo oprav-
lja slovenska mladina za tuje gospodarje.«
V knjigi je ilustriral gospodarsko izkoriščanje Slovenije s podatkom, da so Združene države Amerika od 1. julija 1945 do 30.junija 1956 dale tujini 56 milijard in 140 milijonov dolarjev pomoči v raznih oblikah. To je bilo manj kot dva odstotka ameriškega narodnega dohodka. V istem času je Slovenija v okviru jugoslovanske federacija za druge narode dajala 40 odstotkov svojega narodnega dohodka.
Ljubo Sirc
Veliko bolj odmevna kot Jezova kritika titoizma in komunističnih sistemov nasploh je bilo znanstveno in javno delovanje Ljuba Sirca. Ko sem pripravljal predavanje v njegovo čast v lordski zbornici v Londonu, sem govoril o njegovem poštenju, pogumu, nenasilju, optimizmu, domoljubju, odličnosti.
V življenjepisu, pisanem po šestih letih zapora, je Sirc poudaril: »Nasprotno pa svojega mišljenja nisem nikoli skrivati, ker bi se moral v tem primeru pretvarjati.« V spominih (2010) je poudaril, kako je »po obsodbi nekega večera ležal v celici št. 136 na ljubljanski sodniji in mi je nenadoma postalo jasno, da je edina rešitev, da so ljudje dobri in strpni drug do drugega. Skoraj preseneča me, ko opažam, koliko ljudi iz najbolje različnega okolja se je pod komunizmom dokopalo do tega prepričanja.« K poštenosti in nenasilju dodajmo še humor, Sirc je tako napisal uvod k Veselemu diktatorju Žarka Petana in prevedel njegovo aforizme. Čuti se Slovenca: »Jaz zelo veliko berem o Sloveniji, razmišljam o Sloveniji.«; »Jaz se čutim del te dežele.« Krivice, ki jih je pretrpel, pa so ga gnale k kritiki komunistične ter posebej titoistične družbe in ekonomije.
Sirc je bil rojen leta 1920 v zanimivi družini, njegov rod seže tudi do Janeza Bleiweisa. Sina edinca pomembnega tovarnarja podjetniška kariera ni prav nič zanimala. Študiju se je lahko posvetil, ker je bil zaradi zdravljenja tuberkuloze več kot dve leti v sanatorijih v Avstriji in Švici.
Zanimal pa se je za politiko, med drugo svetovno vojno stopil v uporniško organizacijo Stara pravda. , Prebegnil v Švico, da bi poročal kraljevi vladi o zmedi v Sloveniji. Pri prehodu meje v Švico si je zlomil nogo in spet se je lahko posvetil študiju. Tam je prebral tudi knjigo Wilhelma Röpkeja Die Lehre von der Wirtschaft, ki je močno vplivala nanj.
V Jugoslavijo se je vrnil kot partizan. Pod absurdnimi pritožbami, da naj bi snoval zaroto proti režimu in vohunil za Britance je bil v Nagodetovem procesu obsojen na smrt, pomiloščen na 20 let in slednjič leta 1954 po sedmih letih in pol zapora izpuščen. V zaporu je prebiral režimsko časopisje in ugotovil, »da komunistično gospodarstvo ne bo nikdar pravilno delovalo«, lotil se je tudi Marxa in Engelsa in »tudi tu je bila vsaka stran zame naznanilo, povečanje gotovosti, da se naši mučilci motijo.«
Leta 1955 je pobegnil v tujino, doktoriral v Švici in nato predaval predvsem v Glasgowu. Od leta 1988 je imel stike z vzodnoevropsko opozicijo, predvsem pomembno pa je njegovo sodelovanje z ruskim premierom Jegorjem Gaidarjem pri ruski tranziciji.
Jugoslovanska politična policija ga je zasledovala v akciji Utopist, ki je bila ukinjena 4.maja 1990. Njegov dosje št. 9195 ima po popisu 643 strani. O njem so poročali mnogi agenti. Pogled režima na Sirca strne ocena iz povzetka, napisanega novembra 1990: »V svoji publicistični propagandni dejavnosti je skrajno sovražen do SFRJ; v začetku je pisal o vzrokih emigriranja, o bivanju v zaporu ipd., kasneje pa je njegova osrednja tematika jug. gospodarstvo oz. sistem samoupravljanja.« Še ko je želel objaviti prispevek v 57. številki Nove revije, so ga prepovedali.
Sirc je že v zaporu z branjem jugoslovanskih komunističnih časopisov ugotovil, da komunistična ekonomija ne more biti uspešna. S to metodo je napisal nepreseženo kritiko samoupravne ekonomije v Jugoslaviji (1979).
V angleščini in nato v dveh slovenskih izdajah je objavil svoje spomine, v katerih je obsodili zločinski stalinistični Nagodetov proces in povzel svoje življenjske izkušnje.
Večkrat se je javno opredelil proti vodilnim komunistom, omenimo predvsem njegov protest proti predlogu, da bi jugoslovanski diktator Josip Broz dobil Nobelovo nagrado za mir (1973).
Leta 1992 so ga liberalni demokrati zlorabili kot kandidata za predsednika Republike Slovenije. Dobil je le 1,5 odstotka glasov.
Še vedno pa je javno opozarjal na tranzicijske zadrege. V brošuri Resnična borba za svobodo (Množično ubijanje – čast ali sramota za Slovence?) je leta 1995 objavil poziv članom partije, naj se zares odpovedo komunizmu in partizanom, naj pokažejo svojo neodvisnost.
Opozarjal je na pomanjkljivosti slovenske tranzicije (Iščemo podjetnike – zgodba o premajhnem uspehu v Sloveniji, 1996).
Za njegova prizadevanja za demokratizacijo komunističnega Vzhoda mu je 5. junija 2001 kraljica Elizabeta II podelila visoko odlikovanje red britanskega imperija in naziv komandant britanskega imperija – CBE.
Sprejel je imenovanje za častnega občana mesta Kranj leta 2003, zavrnil pa je zlati znak svobode, s katerim ga je hotel odlikovati Janez Drnovšek.
Njegovo vračanje domov se nadaljuje. Leta 2010 so v slovenščini izšli njegovi izbrani ekonomski spisi. Še pri 95 letih je nastopil v oddaji Pričevalci Jožeta Možine.
Kdo ima prav: ali Pirjevčevi Partizani z zastavo antifašizma ali M., Jeza, Sirc – da o Đilasu in drugih partizanih, ki so pole fašizma in nacionalsocializma znali zavrniti tudi stalinistični in samoupravni titoizem, niti ne govorimo? Ali bi Pirjevec tako kot Lamberta Erhlicha streljal tudi te partizanske branike svobode, demokracije, protitotalitarnega upora?

Zadnje novice

Sorodne vsebine