27. december 1988 bi bil povsem običajen delovni dan. Bil je ponedeljek. A med strojevodji je vrelo. Že od popoldneva prejšnjega dne so “dežurali” in čakali na odgovor vodstva Železniškega gospodarstva Ljubljana. Ni šlo samo za nizke plače, ki jih je močno najedala inflacija, pač pa tudi za pravilnik o nagrajevanju, kršenje varnostnih predpisov s strani šefov, mobing z zdravstvenimi pregledi ter periodičnimi izpiti itd.
Natanko ob 6.30 zjutraj so potniški vlaki, ki so čakali na izhodiščnih postajah, obstali. Tisti, ki so že odpeljali, so potnike pripeljali do končne postaje in tam počakali. Dopoldne je bilo odpeljanih le nekaj vlakov, in sicer tistih, ki so jih vozili t. i. stavkokazi, a ko so se jim iztekle delovne ure, tudi oni niso mogli več pomagati. Železniško gospodarstvo (ŽG) Ljubljana je za vsak primer angažiralo nekdanje strojevodje, ki niso imeli več licence, vpoklicali pa so tudi strojevodje iz Bosne in Hercegovine, češ da je v Sloveniji epidemija. A pravi razlog so izvedeli šele ob prihodu, nekatere pa so že v Zagrebu obvestili, da je pravi razlog njihove “mobilizacije” stavka slovenskih strojevodij. Pravzaprav najprej samo strojevodij iz ljubljanskega “tozda”, pridružili so se strojevodje iz Celja, Maribora, Novega mesta, Divače in Nove Gorice. Kmalu je železniški promet povsem obstal. Tovorni vlaki, ki bi morali prečkati slovensko ozemlje ali pa bi morali pripeljati surovine za slovenska podjetja (ali pa odpeljati izdelke), so obtičali, kolone so se na italijanski strani nabirale vse do Milana. Direktorji slovenskih podjetij pa so začeli pritiskati na tedanjo republiško vlado oz. izvršni svet, naj nekaj ukrene.
Niso verjeli, da bodo stavkali
Vodstvo ŽG Ljubljana (danes so to Slovenske železnice) do tedaj ni verjelo, da bodo strojevodje res stavkali. Predsednik poslovodnega odbora ŽG Ljubljana Jože Slokar, sicer član CK ZKJ in kasnejši minister za promet v Markovićevi jugoslovanski vladi, je upal, da bo taktika “deli in vladaj” – namreč, mnogi sindikalisti in uslužbenci železnic so se javno distancirali od zahtev strojevodij, da bi jih tako osamili – zlomila odpor strojevodij. Tudi slednji niti sami niso verjeli, da bodo morali čisto zares stavkati. Vendar svojega dela niso prekinili “spontano”, kot se je to zgodilo v primeru Litostroja in še marsikje, pač pa so stavko napovedali štirinajst dni prej, po še ne sprejetem zakonu o stavkah, ki so ga tedaj že pripravljali nekateri sindikalni funkcionarji – in bili zaradi tega prek telefona kregani s strani tedanjega šefa CK ZKS Milana Kučana.
Za stavko je bila sicer značilna vojaška disciplina, saj je bila potrebna pripravljenost na vse, tudi na poseg milice in SDV, ki je grozila z represijo, pa tudi na provokacije in lažne informacije. Stavkovni odbor je vodil Slavko Kmetič, ki je bil prej zgolj član izvršilnega odbora osnovne organizacije sindikata v TOZD Vleka vlakov Ljubljana, sam pa je dal ukaz, da se stavka lahko prekine le preko njegovega glasu, s čimer je bila stavka na nek način zavarovana – če bi namreč Slavka Kmetiča aretirali, stavke ne bi mogel ustaviti. Kmetič je veljal za energičnega voditelja in je že pred tem imel težave, saj so ga pred tem dogodkom zaradi “groženj s scenarijem na Poljskem” (stavka v ladjedelnici v Gdansku ter ustanovitev sindikata Solidarnost) zasliševali miličniki in ga prijavili na sodišče.
Je pa zanimivo, da je na drugi strani Slokar očital stavkovnemu odboru, da je sponzoriran (morda s strani tujih obveščevalnih služb) in da so morda celo povezani z razvpitim srbskim vodjem Slobodanom Miloševićem. Le dva meseca pred stavko, torej oktobra 1988, ko so Miloševićevi mitingaši že zdavnaj krenili v ofenzivo z rušenjem partijskih vodstev, je v Beogradu potekala seja CK ZKJ, na kateri je bil verjetno prisoten tudi Slokar, na tej seji pa so nekateri člani CK nekoliko ponagajali Miloševićevim kadrovskim načrtom, kar je makedonski član CK ZKJ in kasnejši član predsedstva SFRJ Vasil Tupurkovski poimenoval “nenačelna koalicija”. Na tej seji pa je Miloševića neposredno z govorniškega odra nagovoril tudi slovenski komunistični funkcionar (med drugim je vodil tudi republiško zvezo sindikatov) Vinko Hafner, ki je srbskemu voždu celo požugal s prstom, češ naj pazi, katero pot bo ubral in naj ne razbija Jugoslavije.
A vrnimo se k stavki. Ves čas so nekateri mediji, kot denimo Val 202, radio Študent in še nekateri, poročali o stavki. Naslednji dan, 28. decembra, se je vendarle prebudil tudi politični aparat. Kučan se v zadevo ni hotel mešati, prav tako tudi ne predsednik republiškega predsedstva Janez Stanovnik, pač pa so v akcijo poslali predsednika republiškega izvršnega sveta Dušana Šinigoja, ki je bil prisiljen obiskati sedež ŽG Ljubljana, kjer je najprej nastopil zelo avtoritarno. Vendar je kasneje vendarle privolil v to, da zadevo razreši posebna mešana komisija, ki jo je vodil predsednik republiškega komiteja za delo Peter Toš, v zgodbo se je vključil tudi sekretar za promet Milan Jelenc, ki se je kasneje zaposlil na SŽ. Ker so bile glavne zahteve izpolnjene, je Slavko Kmetič pozno popoldne najavil prekinitev stavke. Jože Slokar je bil zaradi razpleta zelo razočaran in je kasneje zapustil funkcijo na ŽG Ljubljana, novo službo je našel v Beogradu, kjer ga je, kot je sam zapisal v spominih, za ministra novemu premierju Anteju Markoviću predlagal kar sam Milošević. Namreč, prejšnji jugoslovanski premier Branko Mikulić je sporočil svoj odstop 31. decembra 1988, ta odstop je bil sicer tudi ena od stavkovnih zahtev strojevodij.
