Piše: Blagovest.si
Na današnji dan leta 1963 se je iztekla življenjska pot ljubljanskega nadškofa Antona Vovka. Star je bil komaj 63 let, vendar so udbovska mučenja ter zažig na njegovem zdravju pustili hude posledice. Letos se spominjamo tudi stoletnice njegovega duhovniškega posvečenja.
Rodil se je 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem v hiši, kjer se je sto let prej rodil njegov prastric, najbolj znani slovenski pesnik France Prešeren.
Ljudsko šolo je opravil na Breznici in v Kranju, kjer je obiskoval tudi prvih šest let gimnazije. Starša sta mu zgodaj umrla, oče, ko še ni dopolnil štirih let, in mati, ko mu jih je bilo 17.
Leta 1917 je vstopil v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano v malo semenišče. Tam je leta 1919 maturiral, nato je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 29. 6. 1923 posvečen v duhovnika.
Prva tri leta je služboval kot kaplan v Metliki. Od leta 1926 je bil najprej kaplan, nato pa od leta 1928 župnik v Tržiču. Na začetku se je moral soočiti z velikim finančnim dolgom župnije. To stanje je sicer uspešno popravil, vendar ga je to stalo veliko skrbi in zdravja, saj prav v ta čas sega začetek njegove bolezni, ki ga je nato spremljala vse življenje. V času vodenja župnije se je izjemno izkazal tako na pastoralnem, prosvetnem, duhovnem kot socialnem področju. Prenovil je župnijsko cerkev in druge sakralne objekte ter mesečno izdajal Cerkveni glasnik, ki je bil najvzorneje urejen župnijski list v škofiji. Zaradi odličnega vodenja župnije je bil 6. 6. 1936 imenovan za škofijskega duhovnega svetnika.
Več TUKAJ.
