Pri Mladini so stopili v bran vrhovnemu tožilcu Jožetu Kozini, ki je zanemaril načelo nepristranskosti in se v parlamentu opredelil za skrajno levo stranko Levica.
V vsaki normalni državi bi vrhovni tožilec, ki se je javno opredelil za določeno stranko, letel s svojega položaja. A kaj, ko smo v Sloveniji, kjer je odkrito kršenje načela nepristranskosti vrhovnega tožilca Jožeta Kozine prejšnji teden v parlamentu zaenkrat, po poročanju Bojana Požarja, pripeljalo zgolj do zagovora pred komisijo za etiko in integriteto.
A že da bi dosegli to osnovno stopnjo politične higiene v vrstah tožilstva, je bilo potrebno ogorčenje javnosti nad izjavo Kozine, in sicer, da je “zelo zadovoljen, da je Levica prišla v parlament, ali pa tudi bom rekel, ta opcija, da bo vrnila delu tisto dostojanstvo in delavcem, ki so ga nekoč imeli. Mi, ki smo starejši, smo to dostojanstvo nekoč tudi videli, in se da urediti, neka družbena ureditev, ki bo do delavca tudi prijazna oziroma mu bo vrnila dostojanstvo”.
Kozina pa se ni ustavil samo pri zadovoljstvu z Levico in željah, da bi se vrnili nazaj v enostrankarski sistem, v katerem je bila vseprisotna represija z zloglasnim členom 133 verbalnega delikta. To pa je, kot kaže, po volji Mladininega urednika Grege Repovža, ki je vzel Kozino v bran v svojem uvodniku. Po Repovževem mnenju je Kozina žrtev “kvazimedijev”, ki so namesto da bi tiho požrli vse bedarije, ki se jih je vrhovni tožilec odločil trositi v parlamentu, kamor je bil povabljen, da bi poslance seznanil z delom tožilstva, opozorili na nekorektnost.
Ljudje v strahu pred pogromom režimskih medijev
“V tej državi vsi preračunavajo. Tole bom naredil. Tega raje ne. Če bom naredil to, lahko moje ravnanje zbudi pošast, tole bo šlo morda skozi. Tako razmišljajo na malodane vseh izpostavljenih funkcijah. Še dejstva se tako presojajo: ne, ali so dejstva, ampak ali se splača z njimi priti na plano. Ne, kaj je treba storiti, kaj bi bilo dobro, kaj kažejo izračuni, kaj je nujno – ampak kako bo na posamezna dejanja reagiral Sauron, če ostanemo v priročnih primerjavah,” je zapisal Repovž. Glede tega odstavka nimamo nikakršnih pripomb. Zadel je bistvo. Med ljudmi vlada strah. Raje ostanejo tiho, kot da bi jasno in glasno povedali, kaj menijo, saj se bojijo medijskega pogroma, ki pride za tem. A medijski pogrom ne pride s strani “Janševega propagandnega stroja”, temveč s strani osrednjih medijskih hiš, ki so pripravljene preprostega človeka pognati v samomor. Samo spomnimo se primera mariborskega ravnatelja.
Levica, tako politična kot strankarska, drži vse vzvode moči v svojih rokah. Levica ima oblast, levica ima medije. Sodstvo naj bi bilo neodvisno in nepristransko. Če vrhovni tožilec rad preganja tajkune zaradi njihovega premoženja, in ne zaradi njihovega kriminalnega početja, to pomeni velik problem za vse državljane. Saj to pomeni, da imamo ideološko obarvanega tožilca, ki svojega dela ne opravlja zaradi dela samega, temveč zaradi osebnih prepričanj, ki so lahko v nasprotju s smernicami njegove službe.
Levoliberalna prizanesljivost samo za njihove izbrance
“A bodimo človeški in prizanesljivi. Res je težko vedno znova koračiti v spopad s to vojsko, težko za posameznika in za njegovo družino. In to prodre v vsako poro družbe. Težko je imeti trdo kožo – in večina nima tako trde kože,” pravi Repovž. Tako prizanesljivi, kot je bil Kozina v svoji izjavi v parlamentu, ko je rekel: “Kapitalu je potrebno odvzeti moč. To zmorejo samo državni zbor in vlada in podobne institucije. To bo treba korenito obrniti. Odvzeti jim to moč, obdavčiti jih, ne pa poslušati to jokanje, da bodo šli v tujino. Naj grejo. Naj grejo.” Res, zlati zgled prizanesljivosti, ki malodane kliče po nacionalizaciji zasebnega premoženja.
Repovž se v svoji obrambi Kozine pridno izogiba Kozinovim izjavam, saj se tudi sam zaveda, da bi z njimi kaj hitro izgubil tudi lastne bralce. Lažje je zavijati v celofan in krivdo zvaliti na generalnega državnega tožilca Draga Šketa, ki je Kozinov primer predal komisiji za etiko in integriteto, kar je tudi njegova dolžnost. Pri Mladini bi raje, da njihovi privrženci prosto počnejo, kar želijo, ne da bi zato trpeli kakršnekoli posledice.
A. B.
