Piše: Milan Gregorič, ekonomist, kulturnik in publicist
Prikrita resnica o bridki usodi tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom, o čemer bomo v nadaljevanju navedli nekaj najbolj kričečih primerov, je ob osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije izbruhnila na dan z vso silo.
Uradni levičarski slavnostni govorniki na proslavah ob navedeni obletnici pa o tem še naprej molčijo kot grob. Kot npr. zgodovinar dr. Martin Premk dne 13. 5. 2023 na Mali gori pri Ribnici.
Ali pa predsednik Društva TIGR Primorske Gorazd Humar v svojem nagovoru dne 27. 9. 2022 na slavnostni akademiji smetani levičarske elite, zbrane v prvi vrsti (Milan Kučan, Matej Arčon, Marjan Šarec, Tatjana Bobnar z množico poslancev, državnih sekretarjev, kulturnikov, županov, predstavnikov veteranskih organizacij idr.). Humar pa naj bi bil celo bleknil neumno izjavo, »da vsakdo, ki je prišel na to proslavo, je tigrovec sedanjega časa«. (Novi glas, 13. 10. 2022)
Kučan je oktobra 2018 v Kobaridu, osrčju tigrovstva, v svojem govoru v čast Kobariški republiki, ki je bila zametek današnje demokratične Slovenije in ki so jo 19. 9. 1943, dva dni po kapitulaciji Italije, osvobodili in razglasili tigrovci na čelu s Ferdom Kravanjo, potuhnjeno zamolčal, da je bil ravno Kravanja eden prvih voditeljev Tigra, ki ga je vodstvo NOB zahrbtno likvidiralo (Tatjana Rejec, Partija in tigrovci, Slovenska matica, Ljubljana 2006).
Vili Kovačič je npr. ob neki priložnosti opozoril, da je Kučan pod pritiskom javnosti leta 1997 z veliko zamudo sicer posmrtno odlikoval tigrovce, vendar je še 9. maja 2015, skoraj dve desetletji za tem torej, v svojem nagovoru na Trgu republike v Ljubljani »ob navedbi priključitve Primorske matični domovini zavestno prezrl TIGR, saj ga ni omenil niti z besedico«.
Ob koncu leta 2017 je Tomaž Vuk iz Renč pod mentorstvom prof. dr. Jerneja Pikala objavil diplomsko nalogo z naslovom »Pojmovanje organizacije TIGR pred osamosvojitvijo in po njej«, ki naj bi na podlagi literature iz obdobja 1945–1991 in tiste po letu 1991 dokazovala, da TIGR v prejšnjem režimu ni bil zamolčan, »kot naj bi se to večkrat govorilo v javnosti«. Svojo tezo je sklenil z izjavo, »da iz različnih publikacij, objavljenih v obdobju 1945–1991, ne moremo reči, da je bila organizacija TIGR zamolčana, je pa res, da so bili njeni voditelji do neke mere marginalizirani«.
TIGR v prejšnjem režimu res ni bil zamolčan, je pa bila zamolčana, tudi v Vukovi diplomski nalogi, bridka usoda tigrovcev in drugih primorskih domoljubov med vojno in po njej, ki pa je po demokratizaciji Slovenije izbruhnila na dan v neštetih tiskanih in spletnih medijih, kot bomo videli v nadaljevanju, a jih očitno Vuku in njegovemu mentorju »ni uspelo opaziti«, ker bi sicer v diplomi ne smela blekniti neumnosti, da so bili tigrovski voditelji »do neke mere marginalizirani«, ko pa so bili kar v veliki meri zahrbtno »likvidirani«.
Zato bi se morala Vuk in njegov mentor odpraviti v Bazovico, poklekniti pred spomenik, se pokesati in opravičiti štirim junakom za to svoje zakrknjeno skrivaštvo.
Nekaj kričečih primerov revolucionarnega nasilja nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi med vojno in po njej
Naj začnem z zahrbtnimi medvojnimi likvidacijami treh vodilnih tigrovcev, Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika, pa dolgoletno povojno mrcvarjenje Alberta Rejca, soustanovitelja Tigra ter njegovega političnega in organizacijskega vodje, z neprestanimi zasliševanji in vlačenjem po zaporih, kot tudi množična povojna zasliševanja drugih tigrovcev, službena premeščanja, prisilna upokojevanja ipd. (Tatjana Rejec, Partija in tigrovci, Slovenska matica, Ljubljana 2005).
In zahrbtni umor tigrovca Franca Pelicona (1949), brata dolgoletnega predsednika koprske borčevske organizacije Cirila Pelicona (Svobodna misel, 14. 9. 2007), povojna ugrabitev in likvidacija znanih domoljubov dr. Andreja Uršiča in Ferda Kalina (Slovenec, 24. 4. 1995), povojna ugrabitev in likvidacija vodilnega tigrovca Zorka Ščuke (Delo, 8. 8. 2015), zločinski umor velikega domoljuba, književnika in politika dr. Stanka Vuka, njegove soproge Danice Tomažič in njunega znanca dr. Draga Zajca v ulici Rosetti v Trstu leta 1944 (Martin Brecelj, Anatomija nekega zločina, Mladika, Trst 2016) ali pa smrt Danila Zelena, vojaškega vodje Tigra kot posledica izdajstva komunista Filipa Tekavca (oddaja Pričevalci).
Iz knjige dr. Renata Podbersiča ml. Revolucionarno nasilje na Primorskem 1941–1945 npr. izvemo, da je bilo med vojno samo na ozemlju Vipavske in ožje Goriške pobitih in zmetanih v neraziskana grobišča 364 ljudi, med njimi 7 duhovnikov in bogoslovcev (Novi glas, 14 6. 2012). Pa likvidacija 13 nedolžnih oseb in med njimi dveh duhovnikov Lada Piščanca in Ludvika Sluge v Cerknem ob nemškem poboju 44 partijskih tečajnikov leta 1944 in zahrbten umor duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne 7. 7. 1947 v gozdu na poti v Železnike. Po letu 1946 je bilo aretiranih, ne da bi bili obsojeni, 20 čedermacev, ki so prestali v zaporih ali na prisilnem delu skupaj 82 let (Metod Pirih, intervju, Siol net, 18. 10. 2008).
Primorska je npr. obnemela, ko je pred nedavnim iz oddaje Pričevalci zvedela, da je bil žrtev krvave rdeče roke tudi sama ikona tigrovskega odporništva Janko Premrl Vojko. Dr. Tamara Griesser Pečar je v svojem referatu o preganjanju duhovščine v Coni B navedla primer Viktorja Perkana, župnika v Jelšanah, ki je bil maja 1945 ubit med pogrebom, ko je pokopaval partizana. Ali pa umori dveh duhovnikov, Alojzija Kristana in Miroslava Bulešiča, in poskus umora ikone primorskih čedermacev Jakoba Ukmarja med krvavo birmo v Lanišču v Istri avgusta 1947 (Mladika, 9/2020) in tako naprej brez konca po vsej Primorski.
Nekaj odzivov na krvavo revolucionarno nasilje nad tigrovci in primorskimi domoljubi
Na izjavo Gorazda Humarja, »kdo je lahko tigrovec danes«, je pred velikansko množico dal odgovor Saša Vuga kot slavnostni govornik na proslavi ob 50. obletnici osvoboditve v Novi Gorici leta 1955, ko je dejal: »Na tem slavnostnem zboru med nami niso samo preživeli tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. In čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe ali kot zravnani čuvaji dragocene dediščine. Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB namreč, op. avt.) ni bilo treba iztrebljati, če naj se politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je tigrovec tudi danes.«
In ko je preživeli tigrovec Anton Rutar po osamosvojitvi zvedel, da se v novoustanovljeno Društvo TIGR Primorske gnetejo nekdanji komunisti, je vzkipel, rekoč (Zbornik Karlo Kocjančič, Življenje in delo, Mladika, Trst 2008): »A sedaj bodo pa TIGR rehabilitirali udbovci, tisti, ki so nas dolga leta po vojni zatirali … in nam bodo zaradi slabe vesti sedaj postavljali spomenike … Kot bi Stalin postavil spomenike svojim žrtvam v Sibiriji … Moralne pokveke!«
