“Slovenski komunisti so po vojni zgolj na področju sedanje Slovenije zverinsko pobili več kot 100.000 ljudi. In zdaj na Slovenskem organiziramo koncerte kjer se te komuniste dobesedno opeva. Ob tem se jim vodstvo stranke SD celo javno klanja. Odvratno in sprevrženo do konca,” je bil na Twitterju oster direktor Nove24TV Boris Tomašič, ki ga Slovenci poznamo še zlasti po priljubljeni oddaji “Kdo vam laže”, kjer grobo razgalja laži in zavajanja slovenskih postkomunistov. Tomašič je s svojo objavo mislil prav zloglasni koncert Rdeče zvezde, ki se vsakoletno odvija v osrčju slovenske prestolnice, in ki privablja na stotine, če ne celo na tisoče zakrknjenih, trdovratnih ultra-levičarjev, jugonostalgikov, revolucionarjev in podobnih in na katerem se poleg borcev in prvoborcev zberejo tudi številni politiki, na primer Milan Kučan in kulturni privilegiranci kot je Svetlana Makarovič, ki tudi vodi vso to “stand up” tragikomedijo. Zanimivo je, da ti isti levičarji, ki grobo kritizirajo domoljuba Thompsona, obenem z nasmeški na ustih spremljajo vse, kar je povezano s kontroverznim režimskim mitingom sredi Ljubljane, ki služi zgolj ohranjanju komunističnih vrednot ter v nebo povzdiguje krvavo revolucijo. Če bi se podobna provokacija zgodila na Poljskem ali Madžarskem, bi se ljudje, ki so doživeli grozote komunizma, takšnemu škandaloznemu početju, odločno zoperstavili.
V preteklosti se je že večkrat nekaznovano pozivalo na koncert Nosil bom rdečo zvezdo, vsako leto doslej organiziranim kot hvalnica simbolom in sistemu, ki je brez kančka slabe vesti pokončal 100 tisoč ljudi na območju Slovenije in zagrešil še številne druge zločine. Drugod po Evropi do njegove organizacije sploh ne bi prišlo. Kontroverzni koncert je namreč pljunek v obraz slovenskemu narodu in poveličevanje genocida nad njim ter služi ohranjanju Titove mitologije iz obdobja 2. svetovne vojne, na kateri se je zmagoslavno utaborila povojna komunistična krvava diktatura. Takšni dogodki so prav tako morbidni in žaljivi do padlih v revoluciji, ki jim ne privoščijo niti dostojnega groba ali spominskega obeležja, ampak pogosto celo godrnjajo, da so brezna še premalo polna.
Takšno razmišljanje je nenazadnje povsem na mestu, saj je pri organizaciji teh “mitingov resnice” med drugim dejavno sodelovala tudi t. i. Čezvesoljska zombi cerkev blaženega zvonjenja. Zombiji so navsezadnje živi mrtveci. Pri nas imamo očitno “zombi cerkev” tako kot imajo v Transilvaniji grofa Drakulo, a šalo na stran. Vabilo omenjene “cerkve” iz leta 2017 se je začelo z besedami “Rdeča zvezda zdaj in na vekomaj!” Ob tem, da gre za jasno norčevanje iz katoliške veroizpovedi, je pa zelo povedno tudi nevidno sporočilo: Klali vas bomo v imenu zločinske komunistične ideologije zdaj in na vekomaj. Sporočilo rdečih džihadistov je torej jasno. Ta zloglasni spektakel, ki ga je sramota imenovati koncert pa je slovenska policija celo dopustila. Thompsonu se po drugi strani skuša že drugič prepovedati koncert, ker poje o hrvaškem domoljubju.
Klanjanje vodstva SD-ja klavcu Borisu Kidriču
“V Jasenovcu je bilo med 700.000 žrtvami tudi osem slovenskih katoliških duhovnikov. In zdaj bomo na Slovenskem organizirali koncert, kjer se dobesedno opeva Maksove mesarje? Vjekoslav “Maks” Luburić je bil vodja koncentracijskih taborišč v NDH. Odvratno in sprevrženo do konca,” pa je zapisal Jernej Pikalo, sicer nekdanji minister za šolstvo. Gre še za enega pripadnika stranke SD, ki se ni nikdar distancirala od “humanitarnih podvigov” svoje predhodnice takoj po 2. svetovni vojni. “Čas je za to, da v naši družbi jasno postavimo meje dopustnega,” pa je na svojem profilu na Twitterju zapisal še en predstavnik naslednice zločinske partije Matjaž Nemec.
Ta je sicer na Twitterju že sporočila, da bodo danes “v novinarskem središču v Državnem zboru (Šubičeva 4), predstavili interpelacijo zoper ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, ki bo vložena v parlamentarno proceduro,” ker naj bi dopustil možnost izvedbe Tompsonovega koncerta. Interpelaciji so se sicer pridružile tudi ostale stranke opozicije, in sicer LMŠ, Levica in SAB. Vendar pa je tudi predsednik Slovenije Borut Pahor nedavno jasno povedal, da “ni stvar politike, da dopušča ali prepoveduje koncerte, ampak je stvar organizatorja oz. pristojnih institucij, da poskrbijo, da je dogodek organiziran v skladu z zakonom, in da je ob tem poskrbljeno za javni red in mir.” Del slovenske družbe očitno še vedno ni ozavestil dejstva, da politika pri nas nima več brezmejnih pooblastil kot v nekdanjih zlatih časih Titovine.
Pravzaprav nič čudnega, saj je znano, da koncerte zloglasne Makarovičeve pridno obiskujejo tudi vidni predstavniki podmladka stranke SD, nekateri od njih zasedajo tudi pomembne funkcije. Glede na to, da gre za podmladek vladne stranke, koncert pa izraža nasprotovanje temeljnim ustavnim vrednotam, nas lahko resnično skrbi za demokracijo. Nekritiziranje poveličevanja rdečega totalitarizma je v tej luči povsem razumljivo in ni več kaj dodati. Na dogodku smo v preteklosti že lahko videli tudi ljubljanskega župana Zorana Jankovića, Jerneja Štromajerja, Marka Koprivca, Andreja Omerzela (sicer znanega častilca krvoloka Josipa Broza Tita) in Marka Kastelica itd. Ob tem ni znano iz katerih virov se financira ta skrajno kontroverzni spektakel. In čeravno vsa demokratična Evropa ostro zavrača in obsoja vse totalitarizme, pa je pri nas očitno drugače, še posebej zaskrbljujoče pa je to, da resne obsodbe komunizma, niso sposobni vidnejši predstavniki slovenske politične levice.
Srbohrvaščina ni naš materni jezik, česar pa promotorji koncerta Nosil bom rdečo zvezdo, očitno ne dojemajo
Kot lahko vidimo iz spodnjega pamfleta, imajo avtorji očitno hude težave z razumevanjem zgodovine, saj je zapisano: “Z redečimi zvezdami na prsih, simbolom upora, zaradi katerega še vedno govorimo materni jezik in ne nemški, italijanski ali madžarski …” Zanimivo, da srbohrvaščina, ki so jo morali, vsaj uradno, govoriti v novi komunistični Jugoslaviji, ni omenjena. Naj se avtorje pamfleta v primeru morebitne “demence” zgolj opomni, da srbohrvaščina ni naš materni jezik. Druga stvar, na katero je potrebno opozoriti avtorje, pa je to, da smo skoraj 1000 let živeli pod takšnimi ali drugačnimi Nemci, Italijani ali Madžari, pa še vedno govorimo slovensko. Par let okupacije dejstva, da govorimo slovensko, ne bi spremenilo, Nemčija pa bi vojno izgubila z ali brez pomoči jugoslovanskih komunistov.
Vabilo na koncert Nosil bom rdečo zvezdo, (Foto: družbena omrežja)
V revolucionarnem pamfletu pa lahko beremo še sledeče: “Gremo, vsi, z rdečimi zvezdami, tega simbola nam ne sme nihče vzeti in ne dovolimo, da se ga blati.” Se spomnite velike polemike o holokavstu, ki je razkrila vso bedo in lažnivost slovenskih osrednjih medijev? O kljukastem križu ali sekirici v butarici zagotovo ne bi pisali z isto revolucionarno vnemo, kar kaže na dvoličnost “prvoborcev”. Simbolu, ki je na Slovenskem pustil največ gorja, razbitih družin, sirot in vdov, se ne bodo odrekli. Od policije bi se zato pričakovalo, da že omenjeni spektakel na Kongresnem trgu prepove. Kajti če je problem Thompsonov koncert zaradi domnevne povezanosti z ustaštvom, potem se pri prepovedi tovrstnih revolucionarnih mitingov, ne bi smelo odlašati niti trenutka.
Koncert Nosil bom rdečo zvezdo Svetlane Makarovič z gosti.
Je pa veliko kontroverznosti poleg koncerta Rdeče zvezde pri nas vzbudil tudi še kakšen drug koncert. Po eni strani slovenska izrojena levica z vsemi topovi napada Thompsona, ki je samo branil napadeno domovino in pisal glasbo, s katero je dvigal moralo braniteljem Hrvaške, po drugi strani pa dovoljuje, da ima tista Ceca, ki se je v vojaški obleki in z avtomatsko puško v rokah slikala s četniškimi osvajalskimi enotami sredi porušenega osvojenega Vukovarja. Svetlana Ražnatović – Ceca je namreč že nastopala na mnogo koncertih po Sloveniji. Noben levičar ni protestiral. Ni skrivnost na kateri strani so bili tisti, ki danes iz ozadja prepovedujejo Thompsona, ob agresiji na Slovenijo, Hrvaško in BiH. “Drugo je problem medvojnega partizanskega nasilja in sploh učinkov partizanskega gibanja med vojno. Tam se pokaže, da je bila mitologija politična religija z razmeroma močnimi represivnimi propagandnimi in ostalimi sredstvi vsiljena družbi ali pa je bil kolektivni spomin ena oblika koncentracijskega taborišča, iz katerega ni bilo zdravo stopiti, kar številni primeri dokazujejo. Ugovori proti takemu režimu od zunaj niso bili dovoljeni.” je zgodovinar dr. Jože Dežman pred časom povedal o revolucionarnih in partizanskih mitih.
Jani Kos
