Vrhovno sodišče je ob ponovnem odločanju o sporu med Molom in Lekarno Bitenc presodilo, da odpoved koncesijske pogodbe ni bila zakonita. Kot so pojasnili, lekarniška dejavnost predstavlja socialno javno službo, zato se v tem primeru ni mogoče neposredno opreti na določbe zakona, ki ureja gospodarske javne službe, so zapisali na spletni strani.
Mestna občina Ljubljana (Mol) je kot koncendent oziroma podeljevalec koncesije 8. junija 1999 izdala odločbo, s katero je Lekarni Bitenc podelila koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti. Koncesijo je podelila za nedoločen čas, na podlagi izdane odločbe pa sta stranki 16. julija 1999 sklenili pogodbo o koncesiji za opravljanje lekarniške dejavnosti, prav tako za nedoločen čas. Mol pod vodstvom Zorana Jankovića pa je nato 6. aprila 2009 Lekarni Bitenc enostransko in brez razloga odpovedal koncesijsko pogodbo, saj so utrjevali monopol Lekarne Ljubljana.
Vrhovno sodišče se je, ko je prvič odločalo o zakonitosti odpovedi koncesijske pogodbe, postavilo na stališče, da je odpoved tipična oblika prenehanja trajnega pogodbenega razmerja. Svojo odločitev je oprlo na določbe zakona, ki ureja gospodarske javne službe, in sprva odločilo, da lahko lekarniška koncesija preneha tudi po diskrecijski volji koncendenta, torej Mola.
Enostranska nekrivdna prekinitev pogodbe ni bila dovoljena po takratnem zakonu
Lekarna Bitenc se je zato obrnila na ustavno sodišče. To se do upravičenosti Lekarne Bitenc do koncesije ni opredeljevalo. Je pa poudarilo, da bi moralo vrhovno sodišče upoštevati tudi sodbo upravnega sodišča, ki je pred tem razsodilo, da se lahko koncesija vzame iz krivdnih razlogov na strani lekarne, teh pa ni bilo. Vrhovno sodišče je tako o primeru odločalo ponovno. Tokrat je izhajalo iz presoje, da lekarniška dejavnost predstavlja socialno javno službo, zato določbe zakona, ki ureja gospodarske javne službe, niso neposredno uporabljive in ni zakonske podlage za enostransko odpoved koncesijske pogodbe.
Od šerifa Ljubljane do popolne zgube. (Foto: STA)
Zakon o lekarniški dejavnosti, ki je veljal v času odpovedi koncesijske pogodbe, namreč ni predvideval koncendentove nekrivdne odpovedi koncesije, glede trajanja koncesijske pogodbe pa je določal, da mora biti to vprašanje urejeno v sami pogodbi. Ker ima koncesijska pogodba posebno upravno-pravno naravo in podeljevalec koncesije nastopa kot oblastni organ, je na njem breme, da sprejme ustrezen koncesijski akt oziroma predlaga sklenitev ustrezne koncesijske pogodbe, ki bi mu omogočala enostransko odpoved, poroča STA. Ker v konkretnem primeru koncendent takšnega interesa v času podelitve koncesije in sklenitve koncesijske pogodbe ni ustrezno zavaroval, te možnosti ni imel, je v odločitvi izpostavilo vrhovno sodišče.
Peter Truden
