Piše: Metod Berlec
S prof. dr. Jernejem Zupančičem smo govorili o slovenskih manjšinah v sosednjih državah, romski problematiki, demografiji in aktualnem ter turbulentnem mednarodnem dogajanju.
Jernej Zupančič (1963) je profesor na oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Predava kulturno geografijo, socialno geografijo in politično geografijo ter geografijo Balkana in Rusije. Leta 1997 je doktoriral iz tematike Slovencev v Avstriji. V ospredju njegovega raziskovalnega zanimanja so predvsem tematike prebivalstva, narodnega vprašanja, manjšin, mednarodnih selitev in diaspore ter kriznih območij. Vsa ta področja povezuje geopolitika kot ozadje razumevanja sodobnih družbenih procesov. Svojo poklicno kariero je začel leta 1989 kot raziskovalec na Inštitutu za geografijo, kjer je bil tudi direktor (1998–2001), pozneje pa na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Leta 2002 je bil gostujoči profesor na Univerzi v Celovcu, leta 2016 na Univerzi v Gdansku in leta 2018 na Univerzi v Lodžu. Na filozofski fakulteti deluje od leta 2002; v letih 2008 in 2010–2012 je bil predstojnik oddelka za geografijo, v letih 2009–2013 pa predsednik sveta Osrednje humanistične knjižnice (OHK). Njegova bibliografija obsega okoli 600 enot. Vodil je celo vrsto projektov. Je član uredniških odborov različnih revij. Kot član strokovnih svetov pri vladnih institucijah je deloval na področju Slovencev po svetu in romskega vprašanja.
Gospod Zupančič, kot geograf ste strokovnjak za manjšinsko problematiko. Svoje glavne ugotovitve ste strnili v knjigi »Slovenske manjšine v sosednjih državah«. Veliko ste se v preteklosti ukvarjali z ugotavljanjem številčnosti posamezne manjšine. Kako je s številčnostjo slovenske manjšine v Avstriji, v Italiji, na Madžarskem in na Hrvaškem?
Za določanje številčnosti manjšin imamo dve možnosti: statistične podatke in ocene. Vsaka od teh možnosti ima svoje zakonitosti, prednosti in slabosti. Zares točnega števila pa ne moremo ugotoviti. Popisi imajo številne hibe, poleg tega pa jih večina držav zaradi uvedbe registracijskih popisov in drugih metod ne izvaja več, sploh pa ne po kategorijah jezika, etnične pripadnosti in veroizpovedi. Raziskovalci se zato zanašamo predvsem na ocene, največ na podlagi rabe in znanja jezika.
Pri čemer so ocene prej ohlapne …
Od … do, a vseeno najbliže realnosti. To je treba imeti pred očmi, preden govorimo o številkah. Sicer pa je tako: za Italijo se ocenjuje številčnost slovenske skupnosti v Furlaniji – Julijski krajini okoli 80.000 (nekateri tudi do 100.000), v Avstriji na južnem Koroškem in Štajerskem okrog 45.000, v Porabju na Madžarskem med 2.500 in 3.000, na Hrvaškem pa okrog 20.000. Poleg tega zaradi starejših in novejših selitev v različne predele severne Italije in v Rim, zlasti pa v velika mesta, tam številčnost verjetno presega 10.000, v Avstriji pa 15.000. Tudi na Madžarskem so se zaradi nasilnih preselitev iz Porabja v notranje dele države, pozneje pa zaradi selitev iz podeželja v mesto oblikovale skupnosti v urbanih območjih, katerih številčnost verjetno presega 3.000 oseb.
Kaj pa Hrvaška?
Za Hrvaško takih ocen ni, ker je večina slovenskega življa dejansko potomcev priseljencev v to državo ter njihovih potomcev. Mesta Reka, Pulj, Zagreb, Split in Varaždin so bila privlačna jedra priseljevanja, podobno kot so bili Dunaj, Gradec in Predarlska (Vorarlberg) v Avstriji ali Milano in Torino v Italiji. V obmejnih predelih Istre in v Gorskem Kotarju pa so Slovence dokazovali pretekli popisi že pred obdobjem habsburške monarhije.
Ali opažate, da se odnos matične države Republike Slovenije do manjšin spreminja, in če da, v katero smer?
Slovenija ima po ustavnih določilih, zakonodaji in institucijah po mojem primerno organizirano sistemsko skrb za manjšine. Vendar so to okviri, politike pa je treba izvajati sproti in prilagojeno tudi spreminjajočim se situacijam. Manjšine potrebujejo v odnosu do države matičnega naroda predvsem dve stvari: stalen stik in pozornost s strani predstavnikov institucij na različnih področjih življenja in v domačem (slovenskem) okolju ustrezno demonstracijo skrbi za razvoj slovenske identitete. Pripadniki manjšin morajo čutiti, da je Slovenija skrbna do lastnega jezika, kulture in identitete; mora biti na neke načine sidrišče tudi za manjšine.
Se naša država premalo posveča odnosom s sosednjimi državami?
Če se Slovenija premalo posveča odnosom s sosednjimi državami, s tem prepušča tudi manjšine določenim pritiskom v njihovih okoljih. Niti najmanj ne obstruiram ambicioznosti slovenske zunanje politike, a videti je, da so nas nekateri problemi, na primer v Palestini, angažirali bolj kot pa skrb za manjšine v sosedstvu. Lahko verjamem, da komu morda zaradi ideološkega klišeja premierka sosednje Italije ni pogodu. A to je stvar Italije, naša dolžnost do manjšine pa bi bila, da imamo z Italijo (ker je veliko odprtih, tudi zelo ambicioznih vprašanj) čim boljše odnose. Enako z Avstrijo. Odnos do slovenske manjšine v teh dveh sosednjih državah je osupljivo podoben, ne glede na to, katera struja je na oblasti. Do manjšin vodijo vedno manj naklonjeno politiko. Sem in tja so tudi izjeme, kot na primer sedanji koroški deželni glavar. Večinoma pa so te politike in pritiski (sedaj mnogo bolj subtilni, prikriti) stvar medetnične konkurence ali pa, če hočete drugače, državnih nacionalizmov, lepo oblečenih v prijazno evropsko monduro. Tako pa se ustvarja vtis, da naše politične garniture lepo čakajo na naslednjo, boljšo, prijaznejšo ali ne vem kakšno garnituro. S tem izgubljamo čas, manjšina pa članstvo, obenem pa v širšem evropskem prostoru demonstriramo upogljivo servilnost. Manjšine so dostikrat prepuščene lastni iznajdljivosti in trpežnosti. Seveda so same oblikovale mehanizme etničnega preživetja, a ne brez žrtev. Sicer je na splošno treba reči, da se z asimilacijo soočajo vse evropske manjšine; to je skoraj neka konstanta.
Domnevam, da drugi sklop lahko izvaja Slovenija doma?
Drži. Kako skrbimo za jezik, za kulturni razvoj, za ustvarjalno, varno in tolerantno okolje, kako se domači akterji sporazumevajo med seboj za dosego skupnih slovenskih interesov in kako rešujemo probleme preteklosti in kako konstruiramo bodočnost. Tu pa smo kot državna skupnost (nacija) precej šibki. Če na primer univerze razmeroma lahkotno razmišljajo o prednostih angleščine pri izvajanju študijskega procesa (odvisno od sestave študentov, med katerimi so tudi tujci), če se ob obstoju sistema učenja slovenščine za priseljene lahkotno potegujemo za rabo tujega jezika in če se ob vsaki priložnosti jezikovno prilagodimo tistim, ki bi sicer morali znati slovensko, s tem demonstriramo, da nam materinščina kot državni, uradni jezik v dnevni rabi (kot javni jezik) ni tako pomembna. Manjšinci imajo s tem na dlani servirano, da slovenščine kot poglavitnega (a ne edinega!) elementa narodne pripadnosti v resnici ne cenimo in bomo, če bo treba, tudi z njimi rade volje govorili nemško, italijansko, hrvaško ali pač v »lingua franca english«. To niti najmanj ne ovira učenja in rabe tujih jezikov; to je naša konkurenčna prednost v globaliziranih odnosih in prav manjšinci to zelo dobro demonstrirajo. Vendar – spoštujmo sebe in svoje ter dajmo manjšinam vedeti, da cenimo njihovo znanje in skrb za jezik, tudi če je narečno in celo gramatično včasih malo drugačen.
Kje vidite največje izzive za slovenske manjšine v današnjem času in v prihodnosti?
Predvsem v tem, kako v globaliziranih tokovih ostati povezana, komunicirajoča in sodelujoča skupnost. Narod je široka in notranje raznolika skupnost. Če medsebojno ne komunicira, ne le, da ne spodbuja jezika kot sredstva oziroma orodja pa tudi kot identitetnega elementa in simbola, ampak predvsem tudi izgublja smisel takega obstoja. In daleč od tega, da so stvari na tem področju samoumevne.
No, po drugi strani pa tudi delež Slovencev znotraj same matične države upada, kar je nedvomno zelo zaskrbljujoče …
V tem smo sledilci evropskih tokov. Iz precej (a še zdaleč ne povsem ali pa zelo) homogene družbe smo s priseljevanjem postali precej heterogeni, podobno kot je to sicer značilno za imigracijsko intenzivne države od Atlantika do nas. In zdaleč najbolj (s priselitvami) med vsem postsocialističnimi državami. No, po zaslugi priseljevanja v zadnjem desetletju skupno število rezidentov v Sloveniji ni upadlo, kot bi bilo pričakovati glede na zelo skromno rodnost, pač pa se je celo rahlo povečalo. To prinaša vrsto izzivov integracijske politike na eni ter kulturne na drugi strani. Take situacije so za upravljanje čedalje bolj zahtevne, ker se prihajajoče skupine med seboj zelo razlikujejo. Soočamo se že s kulturno getoiziranimi skupnostmi v nekaterih mestnih okoljih, a si tega politika noče priznati. Seveda je nepopularno reči, da se je treba pripraviti tudi na resnejše konflikte – podobno kot je to postala »klasika« v državah Srednje, Zahodne in Severne Evrope. Izogibanje tej problematiki (ki je zares problematika!) je prelaganje odgovornosti in zamujanje priložnosti, da se z ukrepi integracije na eni in tudi primernega filtriranja teh migracij na drugi strani reši, kar se da. Zelo komplicirano in večplastno vprašanje, se ne da na kratko.
Ste avtor knjige »Romi in romska naselja v Sloveniji«, torej romsko problematiko zelo dobro poznate. Z vso silovitostjo je izbruhnila konec oktobra lani, ko je prišlo do umora novomeškega gostinca Aleša Šutarja. V umor so bili vpleteni pripadniki romske skupnosti. Vas je to kaj presenetilo?
V knjigi sem se lotil prvenstveno prostorsko-ureditvenih vprašanj romskih naselij, njihovega razvoja. Ni vse problem, so tudi priložnosti. Prostor teh okrog 100 naselbin, celo nekaj več, je del državnega prostora, Romi so državljani. Naselja imajo nekatere posebnosti, ki so največkrat predstavljene kot težava in pogosto je res tako. Dejansko je precej že dolgotrajnih problemov. Vendar so ta naselja tudi kulturna, arhitekturna dediščina slovenskega naselbinskega sistema, čeprav se zaradi skromnosti izpostavljajo kot problem. Tudi večina Romov jih dojema tako. Seveda je v knjigi precej tudi o Romih širše in s problemi nedavnih dogodkov so precej povezani.
S konflikti?
Konflikti romsko-slovenskega bližnjega stika so sicer že stara zadeva. Problem pa je, ker so skozi zadnje desetletje izrazito naraščali, a so jih oblasti bolj ali manj ignorirale. Prezrle so vzroke njihove krepitve, izpustile so pritožbe domačinov in celo po medijsko odmevnih težavah iskale krivdo na plečih domačinov, jim očitale rasizem, ksenofobijo in nestrpnost ter s tem stimulirale negativne liderje v lokalnih romskih okoljih. Te politike so gladko zamižale, da so bili Romi v naseljih hkrati tudi prve žrtve naraščajoče kriminalizacije romske družbe. Zlasti mladi nimajo v takih razmerah praktično nobene možnosti osebnega razvoja, tudi če to želijo ali hočejo. Dolgoletno navajanje na brezpogojno socialno pomoč je mnoge sicer sposobne onesposobilo za nastop na trgu dela in jih družbeno izoliralo. S tem jih je posredno postavljalo v odvisnost od te pomoči in obenem v odvisnost od posameznikov v romskih naseljih, ki so z očitno nelegalnimi posli postali vodilni liki v teh okoljih. In naselja so se pričela zapirati.
V smislu t. i. »no go« con?
Organiziranemu kriminalu je to zelo ustrezalo. Problemi so se stopnjevali, socialna politika pa je še naprej temeljila na ideološko pogojeni socialni patetiki, dejansko pa drobtiničarstvu, ter na drugi strani vestno mižala pred rastočimi problemi. Napadi v kriminal potegnjenih Romov imajo značilen prostorski vzorec, ki je predvsem ponavljajoč se. Stotine, celo tisoče jih je, veliko tudi vsaj kratko medijsko omenjenih. A dokler nekdo ni umrl, se ni zgodilo prav nič. Vedno se lahko zgodijo posamična kriminalna dejanja, tudi v sicer urejenih in načeloma varnih okoljih. Težava politike pa je, da je ignorirala večletno očitno naraščanje problemov in jih maskirala s socialno patetiko. Ker je ignorirala očiten regionalni problem. Za družino je smrt očeta tragedija. Toda vedimo: lahko bi se smrtni primer zgodil že stokrat prej, ker je bilo napadov veliko.
Kaj vse je šlo narobe, da nekateri Romi mislijo, da lahko počnejo, kar se jim zljubi? Da lepo dobivajo socialno pomoč, hkrati pa se veselo ukvarjajo s kriminalom ter se delajo norca iz lokalnih in državnih oblasti. Iz organov pregona …
Narobe je šla vrsta stvari, predvsem večletno očitno ignoriranje naraščajočih regionalno specifičnih in prepričljivo množičnih problemov. Organizirani kriminal je izkoriščal getoizacijo romskih naselij in obenem imel koristi od tega, ker se je policija več ukvarjala s težavami in konflikti romsko-slovenskega socialnega stika. Povečan pretok ilegalnih migrantov, v katere je neposredno vključen tudi organizirani kriminal, je sklenil krog. Romi v lokalnih okoljih so, če niso bili že posredno svojevoljno vključeni v te posle, postali prisilni dejavniki te zapletene verige – pa tudi žrtve. Policija ima omejena sredstva, sile in pravne možnosti, ker se sooča s kadrovskim deficitom. Žal je bila v zadnjih letih policija skoraj sistematično poniževana, in to od vrha navzdol. Širše vidim problem v omalovaževanju ali celo mestoma razkroju institucij, norčevanju iz države in državnih simbolov. Je pa v verigi socialno delo–šolstvo–policija–sodstvo precej težav tudi zaradi očitno neustrezne zakonodaje. Ni pa to edini problem. Nekateri Romi so izkoriščali šibkosti, ker so stanje dojemali (in ga še) kot neovirano priložnost zase. Pa saj niso samo Romi.
Kakšno vlogo so pri tem odigrale t. i. nevladne organizacije? Vi opozarjate, da so pogosto del problema in ne rešitve …
Niso vse nevladne organizacije za v isti koš, ker je to širok pojem. Mnoge od tistih, ki utrjujejo odvisnost Romov od njihovega tutorstva, pa so vsaj posredno zaslužne za marsikateri problem. Postavljanje vseh Romov v kontekst diskriminiranih je v resnici prispevalo k malorizaciji prav Romov, v celofan zavijanje težav pa odneslo prenekatero perspektivo. Celotno romsko narodno skupnost v Sloveniji postavlja kot tisto, ki ne more skrbeti sama zase. Poudarjanje skrbi, da je romska identiteta odvisna od »posebnega romskega načina življenja«, povsem prezira, da se romska skupnost prav tako kot druge razvija, modernizira, prilagaja, vključuje … Seveda so težave, a narobe je maskirati te probleme ter nasprotovati modernizaciji romske družbe.
Sedanja vlada je bila tri leta in pol gluha za predloge lokalnih skupnosti, za predloge županov jugovzhodne Slovenije in opozicije, ki so predlagali številne zakonske rešitve, s katerimi bi ustrezno reševali romsko problematiko. No, po tragediji in velikem protestu v Novem mestu je bil na hitro sprejet t. i. Šutarjev zakon. Kako gledate na ta zakon, ki se je že začel izvajati?
Na hitro sprejeti zakon z ulično najavo in poimenovanjem po žrtvi (kar asociira na maščevanje) je piarovska poteza v predvolilnem času in predstava za naivno slovensko javnost. Po vsebini je pa še eden od dejansko invalidnih pravnih aktov tega sklica (vrsta je dolga in izjem malo!), ki bo povzročil več težav kot pa prinesel rešitev. Z imenom je hitro dosegel status »protiromskega« zakona. Ali res hočemo stopnjevati probleme, namesto da bi jih reševali? Neusklajen je med sektorji in to se sedaj hitro kaže. In se že kažejo tudi potrebe po intervenciji, s katerimi bi ublažili nastajajoče probleme. Če so mu nasprotovali mnogi pravniki, bi to moralo biti zadostno svarilo, da tako postavljene stvari niso v redu.
Marca bomo imeli državnozborske volitve. Kaj bi svetovali prihodnji slovenski vladi, kako naj se loti reševanja romske problematike? Na kratko seveda …
Hm. Ni enostavno, niti kratko, a poskusimo. Pri prostorskem urejanju zagovarjam postopno, prilagojeno urejanje, pogojeno z dejansko udeležbo Romov. Koncept odpiranja romskih naselij je opisan v knjigi in še nekaterih prispevkih. Misliti na trajnostni razvoj teh naselbin in njihov kulturni potencial. Nanj se navezuje socialno-finančna shema, ki naj prav tako spodbudi aktivnost in udeležbo Romov. Spodbuditi romske učitelje, vzgojitelje in, kjer je smiselno, postavljati institucije v romska naselja (šole, vrtce; tudi verske in kulturne objekte). Kar zadeva varnost, pa nastop proti kriminalu in zaščita žrtev v romskih naseljih. In seveda drugje. Ni lahko, ni takoj, ni brez težav in porazov, a smer razvoja mora iti proč od getov.
Napisali ste tudi znanstveno monografijo »Geografija Balkana in njegovega obrobja«. Glede tega bi vas samo vprašal, ali se Balkan premika proti večji stabilnosti ali pa se vrača v cikle zgodovinskih rivalstev?
Rivalstvo in tudi konflikti niso domena zgolj Balkana. Narodi, evropska kolektivna telesa, še vedno utripajo po ključu nacionalizmov, le ugladili so se do mere strpnosti in znosnosti. A še vedno smo pravzaprav rivali. Pridobili smo nekatere mehanizme, kako shajati drug z drugim. To je prednost in zasluga Evrope, a tudi dediščina, v kateri je mir hitro pokvarljivo blago. Po primere ni treba zelo daleč. Ne vidim, da bi bili na Balkanu bolj izrazito konfliktno nastrojeni. Nekatere probleme so vnesle tudi rešitve bližnjepreteklih konfliktov in vojn. Izkušnje kažejo, da zgolj vključevanje v EU samo po sebi ne reši konfliktne dediščine. Menim, da se vodilni evropski politiki niso iz krize jugoslovanske federacije naučili prav ničesar, in sicer prav zaradi vehementnega, vzvišenega pogleda na Balkan. Tukaj imata Slovenija in Hrvaška lahko pomembno vlogo v evropskih združevalnih procesih in še bolj pri upravljanju EU.
Med drugim se ukvarjate tudi s kulturno in politično geografijo. O tem ste napisali dve ločeni znanstveni monografiji. Pripravljate tudi obsežno knjigo o kriznih žariščih v svetu. Kako tako kulturna kot politična geografija pomagata razumeti današnje konflikte, ki pogosto izbruhnejo na videz nenadoma, a imajo globoke zgodovinske in prostorske korenine? Recimo na Bližnjem vzhodu …
Konflikti so oblika odnosa, in sicer v svojem ekstremnem delu. Imajo svoje značilne vzorce, ki se jih v preventivnih politikah da razumeti kot ohlapna pravila, seveda z delovanjem, ki vodi nasprotno od konfliktov. Mir ni le odsotnost vojne, temveč tudi odraz dinamičnega strateškega ravnovesja v ožjih in širših teritorialnih (lahko rečemo tudi geopolitičnih) razsežnostih. Dolga zgodba, vsekakor.
Napisali ste tudi knjigo oz. znanstveno monografijo »Geografija Rusije in njeni vplivnih območij«. Vas je napad Ruske federacije na Ukrajino pred slabimi štirimi leti kaj presenetil?
Da gredo stvari v zaostrovanje, je bilo jasno od leta 2014 dalje. Vojna je že bila, razdeljena na več žarišč in bojišč. Nisem pa pričakoval, da bodo tako relativno omejene ruske vojaške sile uprizorile totalno vojno proti vsej Ukrajini. A so jo in še sedaj traja. Nasprotnika sta utrujena, a miru še ni zares na obzorju.
Kako komentirate trenutna pogajanja, ki potekajo v Abu Dabiju? Si upate napovedati, kdaj se bo vojna v Ukrajini končala?
Ne vem. Epizoda je po mojem ena v nizu sicer iskrenih prizadevanj za dosego miru, a z ne dovolj podkrepljeno realpolitično premiso. Skleniti je mogoče marsikaj, a dejanski garant je le zadostno strateško ravnotežje, pa če nam še tako ni všeč. Rusija svojih ciljev ni dosegla, izčrpala se je, a zdaleč od tega, da bi omagala, in še manj bi smeli to podcenjevati. Rusija je zmogljiva in po izkušnjah agresivna in nimamo resnih argumentov, da bi se zadovoljila z doseženim. V Evropi ne smemo podcenjevati tega niti se zanašati na ameriško brezpogojno tutorstvo.
Kako pa gledate na zahteve ameriškega predsednika Donalda Trumpa po priključitvi Grenlandije, ki leži v zahodni hemisferi, se pravi na zahodni polobli, k Združenim državam Amerike? Pri čemer se je treba zavedati, da Trump ni prvi ameriški predsednik, ki želi, da bi Grenlandija postala del ZDA …
Arktični »monopoli« (če si lahko izposodimo to besedno igro) šteje vsaj dve desetletji, če ne več. Boj za teritorializacijo Arktike je v teku in Američani to dobro vedo. Začelo pa se je, ko je tehnologija dosegla dna zaledenelih arktičnih robnih morij in sedaj posega tudi po osredju; sploh zato, ker je v sredini zaledenelo morje lahko na nek način tudi – kopno. Drugi razlog je energetska in redkomineralna lakota. Menim, da Grenlandija niti ni najšibkejši člen v teritorijih arktičnega otoškega venca. To je Svalbard, ki je pod norveško upravo, a dejansko dostopen tudi drugim in predvsem mejaš z ruskimi ledenimi teritoriji. Ameriško upiranje pogleda proti največjemu otoku na svetu ima takole čez palec osemdesetletno brado. Odkar je v drugi svetovni vojni od tretjega rajha zasedena Danska otok praktično prenehala upravljati in so zaradi strateških razlogov Grenlandijo pred Nemci zavarovale ameriške čete. Pozneje so se stvari spremenile, otok ima visoko stopnjo notranje avtonomije, podobno kot Ferski otoki. Kar pravzaprav najbolj preseneča v tej arktični zgodbi, je ameriški način. No, zdaj nas ne preseneča več, očiten surovinski pohlep je kar odkril karte, odvrgel rokavice in na momente celo diplomatski celofan.
In kje ob vsej tej geopolitični nevihti vidite Evropsko unijo?
Pred EU so številni izzivi, tako notranjepolitični upravni model, izbor vodilne politične garniture, širitveni proces, racionalnost geopolitičnega razmišljanja, migracije in delovna sila kot seveda tudi varnost. Eno je pa gotovo: taka EU kot je sedaj, na geopolitični karti sveta nima prav dolge prihodnosti. Potencialov pa je po mojem dovolj tako za gospodarski razvoj, tehnološko konkurenčnost Kitajski in ZDA in tudi geopolitičnim jedrom drugega reda (kakršna je EU tudi sama). Je pa treba sestopiti z evropocentričnega piedestala celine, ki je drugim kar nekaj časa narekovala malodane vse. Prej je bil govor o varnosti: seveda je nujno, da zgradi lastne koncepte varnosti, z zadostnimi vojaškimi silami in tehnologijo. In da se razumemo: morda so to še najmanj zgolj odstotki BDP za vojaške namene. To je širša tema, nadaljevanje dosedanje dileme »maslo ali topovi« (kjer smo se vedno odločali za sladko prvo) pa ne bo dobro. Še vedno pa je povezanost z državami zahodne kulture smiselna opcija.
In še vprašanje za konec. Kako znotraj vsega tega doživljate oz. vidite vlogo Slovenije kot nacionalne države slovenskega naroda in njenih državljanov? Tudi v luči delovanja aktualne vlade …
Države ostajajo temeljna varna oblika družbene konsolidacije, ki skupnosti na zamejenem teritoriju zagotavlja obstoj in razvoj. V Evropi so to nacionalne države, temelječe na kategoriji narodov, vendar s precej regulacijami, ki omogočajo tudi manjšinam obstoj in razvoj. Slovenija je na evropskem zemljevidu le med manjšimi in mlajšimi. A tu imamo svoje mesto, s tem pa priložnosti in tudi dolžnosti, ki izhajajo iz sklenjenih pogodb. Da je Slovenija država Slovencev, stoji v ustavi (podobno kot druge nacije v Evropi). V državno skupnost pa se vključijo vsi, ki so se priselili in postali državljani, s tem da sprejemajo norme, vključno jezikovne in kulturne, so lojalni in sodelujoči. Ter mirno ohranjajo tudi svoje etnične prvine, negujejo korenine itd. ter s tem prispevajo k skupnosti, katere del se postali. To ni nič drugače kot drugje po Evropi! V zadnjih letih (če mislite na aktualno vlado) je poudarjeno vračanje v jugonostalgični refugij žal kontraproduktivna ideologija. SFRJ ni več, tu so drugi okviri. Iluzije in mitologije žal ne vodijo nikamor, ne glede na to, kako globoko v zamišljeno zgodovino posegajo. Imeti državo je odgovornost.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
