“Maja 1945 sem se zbudil in se pričel dotikati sam sebe, saj sem uvidel, da sem živ. Striček mi je zavpil: Danes si nas skoraj zapustil! Ko sem ga vprašal: Kam, striček?, mi je ta pokazal gor v nebo. Pripovedovati mi je pričel, da so nas partizani prejšnji večer rekrutirali v svoje vrste. Kdor je imel dokumente, ki so dokazovali, da je domobranec, tega so takoj odpeljali iz taborišča, ga naložili na kamion in ga odpeljali v neznano,” je povedal Dragan Truhli, ki je kot deček preživel streljanje v Tezenskem gozdu.
“Striček mi je povedal, da sta k meni prišla dva partizana. Eden od njiju me je poskušal prebuditi, klofutal me je in me drezal med rebra, a mu ni uspelo. Drugi partizan pa mu je rekel, da naj me pusti pri miru. Ker sem imel domobranske dokumente, bi me zagotovo naložili na kamion in bi sedaj ležal v rovu,” je prepričan Truhli. Ob tem pa je spomnil, kako je enega od partizanskih vodij vprašal, zakaj so v rov zmetali ljudi, slečene do spodnjega perila, pa mu je ta odgovoril, da je bilo škoda oblek, in dodal, da so partizani vse skupaj obravnavali kot ustaško in domobransko bando.
Truhli je tudi razložil, kako je bežal iz ujetništva v Pliberku. “Za nami je 300 kilometrov lakote in žeje, a smo še vedno živi. Kolona se premika, v ozadju pa se sliši strele. Brat in jaz sva pričela teči, okrog naju padajo, a še zmeraj tečeva. Tečeva najin maraton za golo življenje. Vidiva oznako Maribor na komaj prehodni poti skozi Tezenski gozd. To se je dogodilo 13. maja 1945. Prvič sem ugledal zmagovalce, komuniste z rdečo zvezdo. Pričela se je delitev preživelih: domobrance na ena vrata, ustaše na druga vrata, častnike na tretja vrata in civiliste na četrta vrata. Ostalih pa ni bilo. Samo mi, komaj preživeli, in na tisoče mrtvih,” se svojega križevega pota spominja slikar, zgodovinar in pisatelj Truhli. Alojzija Potočnik se spominja masakra v bližini svojega doma iz leta 1945. “Poleg vodovoda so jih streljali. Bilo je grozljivo: Moj mož Felix, ki je bil tedaj star 21 let, jih je celo pokopal. Nesrečnike so vse dni vozili s kamioni in jih ubijali.”
Še 4.000 žrtev ostalo neizkopanih!
Po besedah Truhlija so žrtve, natančneje 5.173 ljudi, vrgli v rove, ki so jih zaporniki sami izkopali v Tezenskem gozdu. V skoraj 400 metrov dolgem rovu, ki se razprostira v gozdu v neposredni bližini Maribora, je ostalo še 4.000 žrtev. V času gradnje avtoceste Maribor-Ljubljana so izkopali 1.173 žrtev, ob tem pa so sanirali okrog 70 metrov rova. Ostanek masovne grobnice še vedno čaka na izkopavanje, razlog za to se skriva v tem, ker se nad tem rovom nahaja zajetje mariborskega vodovoda. Z drugimi besedami povedano: Mariborčani pijejo vodo iz vodovoda, ki se razteza nad masovno grobnico.
Geofizik Pero Slišković je za portal Komunističkizločini.net povedal, da je pred štiridesetimi leti sodeloval s strokovnjaki iz geofizike pri raziskovanju vodonosnika mariborskega vodovoda. “Raziskovanje sem izvedel z geoelektrično metodo in ob meritvah Tezenskega gozda prišel do neobičajnih rezultatov. Prišel sem do zaključka, da se pod površino nekaj nahaja. Tedaj nisem bil prepričan, ali gre za kakšne kovine ali za kosti. Eden izmed članov ekipe, Ljubo Vajdić, mi je povedal, da je na tem mestu leta 1945 kot partizan varoval in čuval zapornike. Povedal mi je, kako so na tem mestu ubili vojake Neodvisne države Hrvaške in jih vrgli v jamo.” “Bilo jih je nekaj tisoč,” je Sliškoviću povedal Vajdić. Potem je Sliškoviću postalo jasno, zakaj je prišlo do tako čudnih rezultatov, in odločil se je, da še natančneje preišče teren.
“Območje sem pregledal s topografsko karto v roki, ko sem nenadoma zaslišal klic ‘Stop!’ s strani vojaka,” je povedal Slišković. “Ta me je odvedel do barake, v kateri se je nahajal oficir, ki me je vprašal, kaj počnem. Rekel sem mu, da izvajam preiskave mariborskega vodovoda. Nato so me pospremili do vojaškega poveljstva in nato me je general spustil po štirih urah. Nadaljnje preiskave ni bilo. Dela so bila na zahtevo vojske ukinjena v šestdesetih letih,” se spominja Slišković.
Narejenega ni bilo praktično nič
“Kako Mariborčanom povedati, da pijejo vodo iz grobov?!” se je v enem od svojih člankov iz leta 1990 spraševal novinar Srečko Niedorfer. Niedorfer je tudi zapisal, da bi Hrvati z veseljem videli, koliko jih je bilo ubitih v Mariboru, v gozdu, ki zaradi množične grobnice predstavlja potencialno ekološko bombo, ker so žrtve pokopali pod vodovodno postajo. Glede na to, da so se prebivalci Maribora na članek burno odzvali, so jim oblasti obljubile izkop vseh žrtev. Vendar pa so bile obljube, kot lahko vidimo danes, lažne, saj pod mariborskim vodovodom še vedno leži štiri tisoč žrtev.
H. M./Nova24TV
