Piše: C. R.
Predsednik Republike Slovenije je danes na posebni slovesnosti v Predsedniški palači vročil državna odlikovanja, ki so jih prejeli Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov, Zveza geografov Slovenije, Franc Testen, Mihael Naglič in dr. Zvonka Zupanič Slavec.
Ob stoletnici delovanja je Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov prejel red za zasluge za izjemni prispevek k poznavanju in spoštovanju slovenskih gora. V imenu prejemnika je odlikovanje prevzel njegov predsednik Anton Žunter. Ob stoletnici društvenega povezovanja slovenskih geografov je Zveza geografov Slovenije prejela red za zasluge za raziskovalno in izobraževalno delo ter prispevek k slovenski narodni zavesti. V imenu prejemnika je odlikovanje prevzel njen predsednik dr. Aleš Smrekar. Franc Testen je prejel red za zasluge za prispevek k ugledu slovenskega sodstva. Mihael Naglič je prejel medaljo za zasluge za dolgoletno raziskovanje krajevne zgodovine in narodno pomembno vrednotenje lokalne kulturne dediščine. Medaljo za zasluge je prejela tudi dr. Zvonka Zupanič Slavec za znanstveno-raziskovalno in pedagoško delo na področju zgodovine slovenske medicine.
Utemeljitve:
Za izjemni prispevek k poznavanju in spoštovanju slovenskih gora prejme ob stoletnici delovanja Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov red za zasluge.
Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov je trdna planinsko-športna in kulturno-vzgojna organizacija. V Skali so se združevali in se še vedno združujejo ljudje različnih družbenih slojev, poklicev, starosti ter političnih, verskih in svetovnih nazorov.
Delovanje skalašev na Slovenskem se je začelo z ustanovitvijo Turistovskega kluba Skala 2. februarja 1921 v Ljubljani. Čas ustanovitve Skale je bil poseben čas. Končala se je prva svetovna vojna, ki je spremenila meje med nekdanjimi imperiji in oblikovala nove države. Slovensko planinsko društvo je dobilo v oskrbo propadajoče planinske koče in zapuščene poti. Prva odgovornost planincev je bila zato obnova. Hkrati pa so tedaj povsod v alpskem svetu še zlasti mladi želeli še drugačno doživljanje gora, stran od uhojenih poti, čez divjo skalo in v vsakem letnem času. Iz teh hotenj je nastala Skala. V dveh desetletjih do nove vojne so skalaši preplezali številne prvenstvene smeri pri nas, pa tudi drugje v Alpah, izdajali so knjige, pisali prispevke v planinske in druge revije ter posneli “V kraljestvu Zlatoroga”, prvi slovenski celovečerni film. Vzgajali so mlade v alpinizmu, jih učili smučanja, fotografije ter odnosa do narave in domovine in tako nadaljevati dela Kugyja, Tume in drugih. S Skalo smo se Slovenci enakopravno pridružili naprednemu evropskemu delovanju v gorah, začetna nesoglasja med njo in Slovenskim planinskim društvom pa so bila sčasoma presežena.
V ta čas pa je zarezala nova vojna. Ob italijanski zasedbi Ljubljane naj bi se Skala pridružila italijanskemu alpinističnemu klubu. Skalaši so na to zahtevo odgovorili tako, da so raje vsi izstopili iz kluba in ga razpustili. Do nastanka samostojne Slovenije so delovali kot posamezniki, brez formalne organizacije, leta 1995 pa je gorniški klub začel znova delovati in se leta 1997 z več drugimi novonastalimi klubi po Sloveniji povezal v Slovenski gorniški klub Skala – zvezo gorniških klubov.
Slovensko gorniško izročilo in domoljubna zavest sta se v vrednotah in tradiciji Skale ohranila do danes in tako skalaška miselnost še vedno živi in osvežuje delovanje slovenskega človeka v gorah.
Za izjemno delo in prispevek k spoštovanju in poznavanju gora se Republika Slovenija Gorniškemu klubu Skala – zvezi gorniških klubov zahvaljuje z redom za zasluge.
Za raziskovalno in izobraževalno delo ter prispevek k slovenski narodni zavesti prejme ob stoletnici društvenega povezovanja slovenskih geografov Zveza geografov Slovenije red za zasluge.
Krovna stanovska organizacija slovenskih geografov Zveza geografov Slovenije letos praznuje 100-letnico obstoja, s čimer je eno najstarejših strokovnih društev v Sloveniji.
Ustanovljena je bila marca 1922, najprej kot študentsko geografsko društvo, a je kmalu postala društvo vseh slovenskih geografov. Pobuda je nastala, ko se je s težko pričakovano ustanovitvijo slovenske univerze v Ljubljani leta 1919 začel tudi študij geografije. Na lastne stroške so se ustanovni člani udeležili prvega kongresa jugoslovanskih geografov, ki je bil leta 1927 v Beogradu, leta 1933 pa so se slovenski geografi že sami preizkusili v organizaciji takšnega kongresa.
Geografsko društvo je delovalo do začetka druge svetovne vojne, ko se je njegovo delo za nekaj časa prekinilo. Vodilna oseba slovenske geografije tako na univerzi kakor tudi v društvu je bil v tistih prelomnih časih Anton Melik, najvidnejši slovenski geograf in prvi slovenski univerzitetni učitelj geografije, ki je leta 1946 postal redni član SAZU.
Osrednja dejavnost društva sta bila izdajanje Geografskega vestnika ter skrb za razvoj geografije in doseganje njene prepoznavnosti doma in na tujem. Geografski vestnik tudi danes uspešno izhaja v zahtevnem okolju znanstvene publicistike ter zagotavlja nastanek in obstoj geografske in sorodne znanstvene terminologije v slovenskem jeziku.
Geografskemu vestniku se je leta 1954 pridružil Geografski obzornik, časopis za šolsko geografijo. To je informativna revija za posodobitev pouka geografije ter širjenje geografskega znanja in pogleda na svet.
Raziskovanje Slovenije in odkrivanje njenih raznolikih pokrajin pa sta drugo področje delovanja Zveze geografov Slovenije. Zveza z organizacijo geografskih zborovanj v različnih krajih po Sloveniji omogoči in spodbuja odkrivanje in raziskovanje manj znanih, celo skritih predelov naše raznovrstne dežele ter jo tako odkriva in razkriva ne le svojim članom, ampak vsem ljudem.
Po osamosvojitvi se je slovenska društvena geografija začela intenzivneje vključevati v mednarodne geografske ustanove. Danes je Zveza geografov Slovenije polnopravna članica Mednarodne geografske zveze, ki prav tako kakor slovenska letos praznuje svojo 100-letnico.
Ob tem je tudi članica tudi International Geographical Union, ki omogoča sodelovanje slovenskih geografov v organih te mednarodne organizacije, predvsem v številnih komisijah, ki se ukvarjajo z aktualnimi geografskimi temami in vprašanji.
Zveza geografov Slovenije je formalno povezana tudi z evropskima zvezama Eurogeo in Eugeo. Eurogeo je evropska nevladna znanstvena zveza, ki povezuje geografe iz različnih držav in okolij ter se ukvarja s svetovanjem in spodbujanjem evropske razsežnosti v izobraževanju in poučevanju geografije v evropskih državah. Vsako leto ena od držav članic priredi konferenco in Slovenija jo je avgusta 2019 z naslovom Skrite geografije.
Poleg izdajanj publikacij, zastopanj slovenskih geografov v mednarodnih organizacijah, organizacij različnih srečanj, predavanj in ekskurzij zveza koordinira delovanje geografskih društev po Sloveniji. Člani zveze so samostojna geografska in sorodna društva. Njihova skupna naloga je razvijati društveno dejavnost in krepiti geografijo kot znanost.
Država Slovenija se Zvezi geografov Slovenije ob njeni stoletnici z visokim državnim odlikovanjem zahvaljuje za državotvorno in družbeno odgovorno izobraževalno in raziskovalno delo.
Za prispevek k ugledu slovenskega sodstva prejme Franc Testen red za zasluge.
Franc Testen se je leta 1948 rodil v Ljubljani in po opravljeni diplomi na Pravni fakulteti v Ljubljani leta 1971 začel kot pravnik delati v gospodarstvu. Leta 1979 je bil izvoljen za sodnika in je nato ostal v pravosodju kot sodnik temeljnega sodišča do leta 1984. Nadaljeval je na področjih gospodarstva in bančništva, pretežno je delal v pravnih poslih s tujino, bil član mednarodnega arbitražnega sodišča pri Mednarodni trgovinski zbornici v Parizu in deloval kot arbiter pri Gospodarski zbornici Slovenije.
Leta 1992 je bil Franc Testen izvoljen za sodnika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, leta 1993 pa je prevzel funkcijo ustavnega sodnika na Ustavnem sodišču Republike Slovenije, katerega predsednik je postal leta 1998. Po izteku mandata na ustavnem sodišču je bil v letih 2004–2010 predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.
Franc Testen se je pri svojem delu odlikoval s širokim pravnim znanjem in objektivnim pristopom k reševanju pravnih vprašanj, za kar je med tujimi kolegi užival sloves briljantnega pravnega strokovnjaka s poglobljenim teoretičnim znanjem. Pri svojem delu je od kolegov zahteval, da svoje trditve vedno prepričljivo argumentirajo in sodbe temeljito pripravijo.
Ves čas se je zavzemal za udejanjanje najvišjih idealov pravne stroke in dosledno delovanje pravosodja, ki je po njegovem pogoj za nemoteno delovanje države. V ohranjanje in vzpostavljanje ugleda pravosodja je vložil veliko truda, hkrati pa se je zavzemal za dostojno nagrajevanje sodnikov.
Franc Testen se je kot sodnik in predsednik obeh najvišjih sodnih organov v državi odlikoval z izjemnim znanjem, pa tudi posebnim dostojanstvom pri opravljanju sodniškega poklica in z uveljavljanjem kulturnega odnosa pri delu. S požrtvovalnostjo in brezkompromisno strokovnostjo je funkcijam, ki jih je opravljal, zagotavljal družbeni ugled in prestiž.
Franc Testen si je velik del svoje življenjske poti prizadeval za večjo ozaveščenost glede pomena spoštovanja zakonitosti in ustavnosti, za ugled odvetniškega poklica v dobro družbe in predvsem ljudi pri uveljavljanju njihovih pravic.
Z redom za zasluge Republika Slovenija Francu Testenu, pravniku, nekdanjemu predsedniku vrhovnega in ustavnega sodišča, ki je s svojo strokovnostjo ter pravno in osebno kulturo pomembno prispeval k ugledu slovenskega sodstva, izkazuje spoštovanje in priznanje.
Za dolgoletno raziskovanje krajevne zgodovine in narodno pomembno vrednotenje lokalne kulturne dediščine prejme Mihael Naglič medaljo za zasluge.
Mihael Naglič, kulturni delavec, profesor filozofije in sociologije, publicist, novinar in urednik, je svoje življenjsko poslanstvo in poklicno pot namenil domačemu kraju, Žirem.
Po diplomi na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter dveletnem študijskem izpopolnjevanju najprej na Ecole des hautes études in nato še na Univerzi v Parizu, se je leta 1985 vrnil v domači kraj. To je bilo v tedanjih časih redkost, običajno so slovenski intelektualci našli delo in zaposlitev v katerem od večjih mest doma ali v tujini. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je Mihael Naglič začel delati kot povezovalec lokalnega kulturnega dogajanja, nato pa si je v več desetletij dolgem delovanju z brezštevilnimi prireditvami, kakor so proslave, koncerti, gledališke predstave, razstave, literarni večeri in predavanja, prizadeval za občutenje kraja ter razumevanja lokalnih značilnosti, posebnosti in duhovnih razsežnosti.
Mihael Naglič je svoje Žiri vpel v svet slovenske narodne kulture. Na njegovo pobudo je pred več kakor 40 leti nastal zbornik Žirovski občasnik, ki je odprl pot za artikulacijo duhovne in socialne identitete teh krajev ter je pred pozabo rešil veliko dragocenosti žirovske kulturne dediščine. Omogočil je objave prispevkov širokega kroga sodelavcev različnih poklicnih in izobrazbenih ozadij – domačinov, rojakov in prijateljev Žirov, kakor je zapisal Naglič.
Iskrive in domiselne, pa vedno poštene in na visoki strokovni ravni napisane prispevke je Mihael Naglič objavljal tudi v Gorenjskem glasu, Sobotni prilogi Dela in različnih publikacijah, kakor so Naši razgledi, Drevesa, Žirovske stopinje, Teorija in praksa. Nagličevo pisanje bralca še vedno navdušuje, ne samo zaradi poznavanja zgodovine kraja, ki ga je iz anonimnosti povzdignil v fenomen, temveč tudi zaradi tople in sočutne navezanosti na Žiri in žirovske ljudi sedanjosti in daljne preteklosti. S svojim delovanjem je svoj kraj pomagal duhovno oživiti in poglobiti pripadnost domačiji kot vrednoto tudi pri drugih prebivalcih. Metoda pisanja Mihaela Nagliča je redka, če ne celo edinstvena: s poučnim in anekdotičnim pripovedovanjem zgodb iz preteklosti in sedanjosti, s strpnostjo in odprtostjo do vseh človeških različnosti je osvojil slovenske bralce.
V raziskovanju majhne skupnosti je Mihael Naglič našel celotni slovenski svet. Življenje je namenil sistematičnemu delu in preučevanju posameznih domačih in celo svetovnih značilnosti v izvirno majhnem okolju ter s tem spletel zapis narodove zgodovine.
V njegovi celoviti obdelavi Žirov, kraja, zaprtega v svojo majhnost, a hkrati središča svojega sveta, se zrcali slovenska zgodovina. Zanimala ga je ustvarjalnost lokalnih ljudi, nešolanih in visoko izobraženih, preučeval je razmerje med ‘rovtarstvom’ in svetovljanstvom.
Na podlagi lastne izkušnje je raziskoval svojevrstni značaj ljudi, po eni strani zadržanih in vase zaprtih, po drugi strani inovativnih in delavnih, ter njihov odziv na svetovno dogajanje širnega sveta.
Mihael Naglič je velik zagovornik in borec za ohranjanje narave, kot pobudnik varovanja žirovske stavbne kulturne dediščine pa je dosegel, da so objekti, na primer muzej, Žirovska pristava, Matevžkova hiša in nekateri drugi, razglašeni za kulturne spomenike državnega pomena.
Za to njegovo delovanje se država Slovenija Mihaelu Nagliču zahvaljuje z državnim odlikovanjem.
Za znanstveno-raziskovalno in pedagoško delo na področju zgodovine slovenske medicine prejme dr. Zvonka Zupanič Slavec medaljo za zasluge.
Dr. Zvonka Zupanič Slavec se je rodila v Mariboru, diplomirala leta 1984 na Medicinski fakulteti v Ljubljani, nato pa tu še magistrirala in leta 2001 doktorirala. V magistrskem in doktorskem študiju se je ukvarjala z interdisciplinarnim preučevanjem socialne medicine in zgodovine medicine. Izbrala si je raziskovanje, ki je poleg medicinskega znanja zahtevalo še drugačne veščine, pa tudi arhivsko preučevanje in večjezičnost. Dodatno se je izpopolnjevala na Dunaju, v Londonu, Pragi, Padovi in Seattlu.
Zvonka Zupanič Slavec se je leta 1987 zaposlila na Inštitutu za zgodovino medicine pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1992 postala predstojnica inštituta. Od prvih dni je vztrajno zbirala najrazličnejša gradiva in predmete iz slovenske zdravstvene tradicije in si prizadevala za institucionalizacijo zbirke, ki jo je vzpostavil inštitut, ter vzpostavitev slovenskega zdravstvenega muzeja. Ob tem je dr. Zupanič Slavec od leta 2013 tudi redna profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Dosegla je, da je v študijskem letu 2021/2022 z reformo študija dodan nov predmet zgodovina medicine z medicinsko humanistiko.
Zaradi sistematičnosti, privlačnih predavanj, številnih dodatnih dejavnosti in študijskih ekskurzij ter uvedbe študentskih koncertov je prejela priznanje Valentine Kobe, ki ga podeljujejo študenti. Njene priljubljene ekskurzije na Dunaj so postale tradicionalne. Vzgajanje številnih generacij prihodnjih zdravnikov za humanizacijo medicine je dojela kot svoje poslanstvo na različnih ravneh.
Ob rednem pedagoškem delu je Zvonka Zupanič Slavec raziskovalka, ki v svoja dela iz zgodovine medicine, medicinske humanistike in kulturne zgodovine vnaša visoko strokovnost in iskreno navdušenje. Njen obsežni znanstveni opus obsega znanstvene in strokovne monografije, znanstvene prevode, kataloge razstav, samostojne razstave in dokumentarne oddaje.
S svojim raziskovalnim delom je Zvonka Zupanič Slavec močno utrdila ugled zgodovine slovenske medicine 19. in 20. stoletja v širši javnosti. Njeno življenjsko delo je obsežna znanstvena knjižna zbirka v štirih delih z naslovom Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem. Na 2500 straneh in ponazorjeni s 6000 fotografijami so zbrani podatki od ljudske do znanstvene medicine, o zdravstvenih razmerah nekoč, razvoju sistemov zdravstvenega varstva in zakonodaje, do razvoja javnega in bolnišničnega zdravstva.
Zvonka Zupanič Slavec je aktivno sodelovala pri Unescovem projektu Umetnost v bolnišnici (Arts in Hospitals). Po ljubljanskem vzoru so manjše umetniške dejavnosti nastajale tudi v drugih bolnišnicah po državi: v Slovenj Gradcu, Mariboru, Idriji in Begunjah. Od leta 1991 je podpredsednica Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, sodeluje pa tudi z mednarodnim združenjem za zgodovino medicine International Society for History of Medicine s sedežem v Parizu, Wellcome Institute for the History of Medicine London in nekaterimi drugimi historično-medicinskimi ustanovami v Evropi.
Prof. dr. Zupanič Slavec je prejemnica več nagrad in priznanj. Med drugim je prejela priznanje Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva za glavno ambasadorko zgodovine medicine doma in po svetu, priznanje Prometej znanosti Slovenske znanstvene fundacije ter srebrno plaketo za dolgoletno delo na področju kulturne dejavnosti Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
Država Slovenija se prof. dr. Zvonki Zupanič Slavec z medaljo za zasluge zahvaljuje za njeno življenjsko delo na področju raziskovanja zgodovine medicine in medicinske humanistike.
