Stisk posameznikov je veliko, naloga vseh nas, zlasti tistih, ki delujemo na področju človekovih pravic, pa je, da jih vidimo, da jih slišimo in da jih prepoznamo in na koncu, da jih začnemo tudi reševati.
Poslanke in poslanci so zadnji dan junijske seje obravnavali tudi poročilo varuha človekovih pravic za leto 2018. Stališče poslanske skupine SDS je predstavila Eva Irgl.
V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.
EVA IRGL: Pred seboj imamo že 24. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2018, ki dovolj natančno povzema probleme državljanov in posameznih skupin, katerim so bile kršene človekove pravice. Ker že vrsto let kot poslanka državnega zbora pa tudi kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti verjetno bolj od blizu spremljam področje človekovih pravic in v okviru tega tudi delovanje varuhov, lahko rečem, da smo do sedaj imeli varuhe, ki so si za rdečo nit svojega delovanja izbrali različna področja obravnave. Nekateri so več svojega truda vložili, recimo, v romska vprašanja, v izbrisane, drugi so poudarek dajali otrokovim pravicam, zlasti krepitvi zagovorništva, nekateri starejšim – prenizke pokojnine, nasilje nad starejšimi, nujnost sprejetja zakona o dolgotrajni oskrbi. Vsem skupaj do zdajšnjega varuha pa je bilo enotno, da se praktično nihče od njih ni posluževal 9. člena zakona o varuhu človekovih pravic, in sicer da lahko samoiniciativno reagira. Torej, da lahko varuh človekovih pravic prične postopek na lastno pobudo, ko zazna kršenje človekovih pravic. Verjamem, da z novim varuhom nastopajo tudi novi časi.
Prav tako mora biti Varuh človekovih pravic dejansko glas nemočnih, torej tistih, ki jih sicer mogoče kakšne institucije ne slišijo. Mora biti glas prezrtih, najšibkejših. Tistih, ki ne zmorejo sami pri borbi z institucijami za popravo krivic, tistih, ki potrebujejo našo pomoč. Torej glas tistih, ki mu zaupajo, da bo v svojih ravnanjih pravičen in nikakor ne kakorkoli pristranski.
Varuh človekovih pravic že, danes je bilo večkrat tukaj rečeno, ima zagotovo posebno avtoriteto, posebno moč in seveda mora biti zaradi tega zelo pazljiv pri svojih odločitvah. Dal pa je tudi zavezo vsem nam državljankam in državljanom, ko je prisegel pred državnim zborom, da bo dosledno opozarjal na kršitve človekovih pravic, kar je še posebej pomembno za države, ki imamo mlado demokracijo in predhodno izkušnjo s sistemom, v katerem so bile grobo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.
VIDEO: Eva Irgl o poročilu varuha človekovih rpavic za leto 2018
V Republiki Sloveniji imamo jasen pravni okvir varovanja človekovih pravic – Ustava Republike Slovenije, Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki presoja, ali so bile kršene človekove pravice ali ne, Varuh človekovih pravic, ki svoje delo opravlja v okviru pristojnosti, ki jih ima, in tudi parlamentarni nadzor varovanja človekovih pravic, ki ga opravljamo na komisiji za človekove pravice. Vendar pa imamo prevečkrat problem v izvajanju, torej v praksi, na kar opozarja tudi zadnje varuhovo poročilo, kjer je ost kritike usmerjenja zlasti v izvršilno vejo oblasti, ki po mnenju varuha ne stori dovolj za odpravo kršitev in uresničitev priporočil ter ne spoštuje dogovorjenih rokov, že prej je uvodoma varuh to pojasnil, kar je nazadnje najbolj vidno v primeru odprave krivic slepim in slabovidnim, o čemer bom več rekla v nadaljevanju.
Varuh človekovih pravic je v letu 2018 obravnaval, če govorimo samo o pobudah, več kot 3.000 pobud. Večina je zaključenih, nekaj jih ostaja še v reševanju. Tako kot ob obravnavi lanskega poročila moram tudi letos opozoriti, da je še vedno precej velik odstotek takšnih vlog, kjer se skozi proces postopka dejansko dokaže, da so bile kršene človekove pravice. Na nekatere kršitve iz leto v leto opozarjamo tudi na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti pa moram reči, da se popolnoma nič ne spremeni. Tudi dejstvo, da se nekatera priporočila varuha vedno znova ponavljajo, ker jih vlada ne jemlje dovolj resno in odgovorno, je nedopustno.
Tako imamo kljub opozorilom varuha še vedno nekatere objekte javnih ustanov, ki niso prilagojeni invalidom. Tudi zakonodaja, ki bi celostno uredila pravice študentov invalidov, še vedno ni sprejeta. Na Komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti dobimo veliko vlog, ki se nanašajo na področje socialnih zadev, kamor sodijo tudi vloge z invalidsko problematiko. Zlasti nas opozarjajo na to, da se življenjska raven invalidov znižuje, da pogosto živijo pod pragom revščine in da si želijo urediti zakonodajo tako, da se bo njihov položaj boljšal ne pa slabšal, kot opozarjajo v svojih vlogah.
Varuh človekovih pravic ponovno opozarja, da še vedno ni sprejeta tudi ustrezna zdravstvena reforma, o tem ves čas govorimo tudi v tem državnem zboru, da se rešitve, ki bi reševale zdravstveni sistem, prelagajo iz leta v leto. Tukaj moja ocena – vse, kar počne ta vlada na tem področju, je menjava zdravstvenih ministrov kot po tekočem traku. Najprej se ti ministri seznanijo s stanjem v zdravstvenem sistemu, ko pa je potrebno začeti reševati in izboljševati zdravstveni sistem pa se novi minister začne seznanjati s stanjem v zdravstvenem sistemu. Tako imamo začaran krog, ki ničesar ne rešuje, ampak samo podaljšuje agonije, o kateri pa največje posledice trpijo prav državljani Republike Slovenije.
Varuh človekovih pravic v poročilu zapiše, da se je število pobud s področja
zdravstvenega varstva v letu 2018 v primerjavi s prejšnjimi leti izjemno povečalo. To opažamo tudi na komisiji, ki jo vodim, saj v zadnjem času dobim precej vlog zlasti zaradi predolgih čakalnih dob. Zaradi tega smo tudi že sklicali seje komisije za peticije. Na teh sejah smo podrobneje analizirali položaj, v katerem so se znašli vsi tisti, ki nehumano dolgo čakajo na pregled pri specialistu danes v tej državi še vedno tudi zaradi tega, ker se menjavajo ministri kot po tekočem traku, namesto da bi delali svoje delo. Približno 250.000 ljudi še vedno čaka, da se jim pomaga. Čeprav vplačujejo v zdravstveno blagajno, zaradi česar upam, da je jasno, da so si s tem plačali hitro medicinsko obravnavo in pomoč in jim je nihče ni podaril. In tem ljudem so torej kršene človekove pravice do zdravstvenega varstva.
Tudi Varuh človekovih pravic opozarja na tako imenovano nesprejemanje odgovornosti za napake v zdravstvu. Tukaj govorim predvsem o dogajanju na srčni kirurgiji. Varuh človekovih pravic tudi opozarja, da je še vedno premajhna obveščenost pacientov o njihovih pravicah, ki jih lahko uveljavljajo, in o možnih postopkih, ki so jim na voljo. Delež utemeljenih pobud na tem področju je majhen, kar dokazuje, da posamezniki ne izkoristijo vseh možnih poti uveljavljanja svojih pravic, preden se pritožijo Varuhu človekovih pravic, ali pa vložijo vlogo na komisijo za peticije.
Varuh na področju zdravstva tudi opozarja na dolgotrajnost postopkov v zvezi z uveljavljanjem pravic iz zdravstvenega zavarovanja, na kar že dlje časa opozarja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Opozoriti moram tudi na izrazito velik problem pomanjkanja družinskih zdravnikov. Večkrat sme na to opozarjala preko poslanskih vprašanj pa tudi v razpravah. Sami zdravniki opozarjajo, da so zaradi tega preobremenjeni, s tem pa jim je na nek način zavirana njihova najvišja možna kvaliteta dela.
Vloge s področja zdravstvenega varstva so se povečale tudi zaradi množičnega odziva na predlagane spremembe zakona o nalezljivih boleznih, kar jasno zapiše tudi Varuh v letnem poročilu za leto 2018. Naj tukaj opozorim, da smo tudi takrat zaradi te zakonodaje, sem sklicala sejo komisije, saj se mi je zdelo prav, da možnost pojasniti svoja stališča do sprememb zakona dobijo vsi, ki jih zakon zadeva in ker matično delovno telo ni opravilo širše razprave, saj je bil zakon vložen po skrajšanem postopku.
Tudi sicer moram reči, da na komisiji ves čas dajemo priložnost, da so slišani tudi tisti posamezniki, ki sicer nimajo možnosti povedati svojih stališč ali pa pojasniti težav, s katerimi se soočajo. Pravzaprav smo v parlamentu edino parlamentarno telo, ki ves čas komunicira z državljani, katerim skušamo pomagati, seveda pa v okviru naših pristojnosti.
Tukaj naj opozorim, da večkrat imajo ljudje tudi napačne predstave, tudi pri varuhu to opažajo, in mislijo na primer, da imamo takšno moč in pristojnost, da bomo, recimo, posegali v odločitve sodišč. Seveda jim pojasnimo, da je to neodvisna veja oblasti in da na njihove odločitve ne moremo vplivati, lahko pa povprašamo, zakaj se, recimo, kakšni postopki tako dolgo in predolgo vlečejo. Tudi Varuh človekovih pravic opozarja prav na to, da se postopki pred sodišči predolgo vlečejo. Na to nas opozarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki pravi, da je pravica do sojenja v razumnem roku ena od ključnih človekovih pravic. In če je ta kršena, potem, ne samo v pravnem smislu, ampak tudi že po čisto normalni človeški logiki je jasno, da so posledično kršene tudi mnoge druge človekove pravice. Ljudje, ki iščejo pravico na sodiščih pa zaradi tega izgubljajo zaupanje v pravosodni sistem, obenem pa lahko leta in leta doživljajo pravo agonijo.
Varuh v poročilu tudi ponovno opozarja, da ni storjenega dovolj za zagotavljanje varnega in zdravega življenjskega okolja, da je nujno potrebno urediti področje onesnaženosti tal, da mora Ministrstva za okolje in prostor pripraviti predpise, s katerimi se bo uredilo področje izpustov smradu v okolje, obenem pa je potrebno zagotoviti takšne pogoje,kjer bodo inšpekcijski postopki bolj učinkoviti. Na to se opozarja iz leta v leto, ne glede na to, kateri varuh človekovih pravic ima takrat mandat.
Varuh v poročilu tudi ponovno opozarja, to je bistvo – da še vedno ni v zadostni meri zagotovljeno ustrezno število kadrov v zavodih za prestajanje kazni zapora. Tudi sama se kot predsednika komisije srečujem z različnimi vprašanji, vezanimi na zaporsko problematiko. V zadnjem času je na komisijo prispelo kar nekaj vlog, povezanih z ženskim zaporom na Igu. Varuh človekovih pravic tudi ves čas opozarja, da bi se morale izboljšati razmere, tako kadrovske kot prostorske pri nameščanju ranljivih zaprtih oseb vključno z osebami z duševno motnjo. Opozarja tudi, da še vedno niso uresničena priporočila, ki jih je državni zbor izdal ob obravnavi varuhovega posebnega poročila o kršitvah človekovih pravic, oseb z duševno motnjo pri njihovem neprostovoljni obravnavi v varovanih oddelkih socialno varstvenih zavodov, čeprav se nekatere stvari tukaj vendarle izboljšujejo.
Varuh človekovih pravic tudi ponovno opozarja, da na ministrstvu še vedno ni vedno zagotovljeno odločanje na drugi stopnji o predpisanih rokih, stranke pa zato začasno izgubijo pravice, zaradi dolgotrajnega odločanja. Da še vedno ni pripravljena celovita strategija varstva starejših pred nasiljem, da ne govorimo o zakonu o dolgotrajni oskrbi.
Tudi Varuh človekovih pravic opozarja, da še vedno ni pripravljena pravna podlaga, ki bo zagotovila povračilo škode, ki je nastala kot posledica napačnega stališča glede možnosti sočasnega uveljavljanja dodatka za nego otroka ter dodatka za pomoč in postrežbo. Naj tukaj pojasnim, da je v petek, 14. junija, potekel štirimesečni rok, v katerem smo bili s soglasno sprejetim sklepom komisije dogovorjeni, da bo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z ureditvijo ustrezne zakonodaje popravilo krivice slepim in slabovidnim zaradi napačnega tolmačenja zakona. Prvič sem se s starši slepih in slabovidnih otrok srečala 20. decembra 2018, ko so protestirali pred državnim zborom. Takrat jih ni nihče slišal, jaz pa sem se odločila, da jih sprejmem in se z njimi pogovorim. Starši so na pogovoru predstavili položaj, v katerem so se znašli zaradi napake centrov za socialno delo in ministrstva. Da je bila storjena napaka, je leta 2012 odločilo tudi sodišče. 14. februarja 2019 pa je, potem bila sklicana nujna seje komisije za človekove pravice, na kateri pa sta bila soglasno sprejeta naslednja sklepa, da Državno odvetništvo nemudoma prekine vse postopke izvršb zoper staršev o omenjeni zadeve in da Vlada Republike Slovenije takoj oziroma najkasneje v štirih mesecih z ustrezno zakonodajo popravi povzročene krivice.
Tako ministrica kot državna sekretarka sta takrat na seji povedali, da bo zakonodaja sprejeta v roku, kot je bil dogovorjen, danes pa lahko vidimo, da temu ni tako. Kljub temu resnično upam, spoštovana državna sekretarka, ker ministrice danes ni z nami, da bo ustrezna zakonska podlaga za popravo omenjenih krivic čim prej pripravljena in da se bodo v nadaljevanju popravile krivice tudi drugim s podobnimi težavami. Tukaj moram izpostaviti, da se podobne krivice dogajajo tudi otrokom s posebnimi potrebami, ki imajo zaostanek v telesnem in duševnem razvoju. Prav je, da je naša komisija opozorila na krivico in da so se s tem odprla tudi druga vprašanja, ki pa jih mora Ministrstvo za delo čim prej rešiti.
Varuh človekovih pravic opozarja tudi na problematiko starejših, zlasti na prenizke pokojnine, ki ne zagotavljajo dostojnega življenja. Tudi na komisiji večkrat opozarjamo na nespremenljivost nizkih pokojnin in na nujnost sprememb na področju pokojninskega sistema. V Slovenski demokratski stranki smo že večkrat predlagali rešitve v zvezi s pokojninskim sistemom, dvig minimalne pokojnine za starostne in invalidske upokojencev, vsakič ste predlog zavrnili in vedno z argumentom, da gre za nesistemsko rešitev. Predlagali smo dvig odmernega odstotka in tudi to je bilo za vas nesistemska rešitev, zato ste predlog zavrnili. Predlagali smo, da se v pokojninsko dobo upošteva tudi dokupljena doba. Zavrnili ste to, z istim argumentom, da gre za nesistemsko rešitev. Predlagali smo, da se odpravi diskriminacija kmečkih zavarovancev – zavrnitev, nesistemska rešitev. Predlagali smo višji letni dodatek za upokojence – tudi to je bila za vas nesistemska rešitev, zato ste to zavrnili. In ker je vaš argument, zakaj še tako dober predlog za državljane zavrnete z razlogom nesistemskosti, sem se resno začela spraševati, kaj pravzaprav za vas pomeni sistemska rešitev, o kateri zelo veliko govorite. Torej, kaj za vas pomeni sistemska rešitev? In prišla sem do ugotovitve, da je sistemska rešitev za vas reševanje sistema, ne pa izboljšanje položaja državljanov.
Veliko je kršitev človekovih pravic, na katere opozarja varuh v letnem poročilu. Vseh ne moremo v stališču izpostaviti, bi pa želela omeniti vedno bolj pereč problem izgorelosti na delovnem mestu in tudi problem mobinga v delovnem okolju, kar nekaj peticij dobimo na to temo, ki pa ga ljudje, kljub temu da gre za kaznivo dejanje, velikokrat ne želijo prijaviti, ker se bojijo posledic, predvsem izgube službe.
Stisk posameznikov je torej veliko. Naloga vseh nas pa je, zlasti pa tistih, ki delujemo na področju človekovih pravic , da jih vidimo, da jih slišimo in da jih prepoznamo, in na koncu, da jih začnemo tudi reševati. V razpravi bomo skupaj s poslanskimi kolegi potem še opozorili na druge kršitve človekovih pravic, ki so izpostavljene v varuhovem poročilu. Vsekakor pa bomo podprli tako poročilo varuha za leto 2018 kot tudi vsa priporočila. Najlepša hvala.
Foto: Matija Sušnik/DZ
