Potem ko so komunisti poleti 1941 začeli s pobijanjem Slovencev, so leto pozneje udarili z vsemi registri in v tem letu umorili več sto Slovencev. Svoje žrtve so pogosto mučili, kdaj tudi na najbolj krute možne načine z žganjem na ognju in rezanjem pri živem telesu. Medtem ko so žrtve oklevetali, da so ljudje menili, da je za smrtno obsodbo očitno obstajala krivda, je med ljudmi vladal velik strah. Partizanskim grožnjam je bil izpostavljen tudi kaplan Ivan Lavrih, ki se je bil primoran 5. julija 1942 zateči v Ljubljano.
Lavrih je svoje spomine strnil v knjigi z naslovom V primežu revolucije, saj je svojim tovarišem v trpljenju obljubil, da če mu Bog ohrani življenje, bo povedal resnico, kot jo je sam videl in doživljal, in kako je bilo po nedolžnem na stotine njegovih prijateljev poslanih v kruto smrt. Prav tako je želel razkriti metode komunističnega laganja, za katere je značilno, da se najprej oblati človeka z vsemi možnimi lažmi, da imajo tako potem razlog in izgovor za umor, ter v opozorilo vsem, kakšen je pravi obraz komunizma in da se ta obraz ne bo nikdar spremenil.
“Zakaj sem ostal živ? Morda zato, da vam povem resnico o grčarskih junakih, resnico, ki smo jo morali tajiti petdeset let. Omenjati njihova imena ali iskati njihove grobove je bil narodni zločin. Moj namen ni pisati zgodovine revolucije ali jo analizirati, hočem pa opisati vsaj nekaj doživljajev, ki so čisto osebni, vendar del revolucije oziroma posledica revolucije. Niti ena beseda ne bo zapisana iz maščevanja, ampak moji mrtvi tovariši zahtevajo, da resnica pride na dan,” je zapisal Lavrih in ob tem spomnil na zapis v Svetem pismu “Samo resnica vas bo osvobodila”.
Komunistična partija tako zlorabila dobroto
“Ko smo slišali za nemške grozote na Štajerskem, smo takoj začeli organizirati pomoč za begunce. Več kmetov je ponudilo beguncem tudi pribežališče. Komunistična partija je dobro vedela, da je zdaj priložnost, da v dobrepoljsko dolino pošlje svoje ljudi. Niti sanjalo se nam ni, da bo komunistična partija zlorabila našo dobroto. Vsi od teh beguncev so postali prvi organizatorji OF in prvi terenci v dolini – prvi organizatorji komunistične revolucije v Dobrepolju.”
Takšna sporočila so pošiljali v svet
Kot primer partizanskega “NOB” je navedel naslednje. “V kaplanijo so prišli trije partizani, lačni in žejni. Liter vina in kranjska klobasa sta jih poživila. Pripravljeni so bili za ‘napad’. Ko je ob treh popoldne pripeljal vlak iz Ljubljane za Kočevje, so nanj izstrelili nekaj strelov. Prišli so nazaj v kaplanijo in se hvalili, kako so napadli vlak. Na vlaku za ta ‘napad’ verjetno niti vedeli niso. Kasneje so iz Londona poročali, kako je bil na progi Ljubljana-Kočevje napaden in uničen velik transport, da je padlo veliko Italijanov, drugi so bili zajeti, partizani pa so prišli do veliko hrane in streliva. Takšna in podobna poročila so komunisti pošiljali v Kairo, od tam pa so romala v London, v njih so se poveličevale partizanske zmage. ‘Svet’ je verjel. In verjame še danes. V Dražgošah še danes praznujejo, čeprav bi morali žalovati.”
“Partizani so s pomočjo terencev mobilizirali cel kup moških. Razdelili so jih v tri skupine. Prva je morala požagati drevesa ob železniški progi in jih zvleči na progo. Druga je morala kopati jarke na cesti proti Grosuplju. Tretja skupina pa je morala razdirati železniško progo in sežigati železniške pragove. Italijani so zjutraj videli razdejanje in so podivjali. Začeli so z granatami obstreljevati dolino in vasi, kar vsevprek.”
Jeza proti partizanom je vrela
“V začetku julija 1942 so partizani najprej izropali kmetijsko zadrugo na Vidmu, kjer je bila velika zaloga prehrane za vso dolino. Sledila je kraja na kmetih. Na mitingih so prepričevali kmete, da jim bodo Italijani vse pobrali, ker ne morejo dobiti nobene pomoči iz Ljubljane zaradi uničene ceste in železnice. Pod to pretvezo so jim morali ‘prostovoljno’ oddati skoraj vse iz svojih shramb. Jeza prebivalstva proti partizanom je vrela. Partizani so nenehno dražili Italijane z različnimi diverzantskimi akcijami, Italijani pa so se odzivali tako, da so s svojimi topovi streljali po vaseh. Partizanom pa se seveda ni nič zgodilo. Skriti so bili po gozdovih.”
“Italijani so bili v ofenzivi in so hoteli ozemlje očistiti komunistov. Ti pa so bili lepo poskriti po gozdovih, trpelo je le nedolžno prebivalstvo. Toda to je bil del njihovega peklenskega načrta: naj Italijani uničijo vse, kar noče v njihov tabor. Skoraj istočasno, ko sva z župnikom posredovala pri Italijanih, so partizani iz zasede ustrelili dva italijanska vojaka. Italijani so naravnost zdivjali in komandant nama je zabrusil v obraz: ‘Trdite, da vaši ljudje niso komunisti, pa streljajo naše vojake.’ Naslednji dan so Italijani brez vsakega zaslišanja, obtožbe in sodnega postopka obsodili 17 mož in fantov na smrt z ustrelitvijo.”
Vsa dolina je bila izropana, vasi bombardirane in požgane, ubitih je bilo veliko povsem nedolžnih ljudi. Partizanski pesnik Bor je kar dobro opisal komunistični raj: “Naš bog so rop, požig, umor.” “Tudi Kidrič je dal povelje vsem partizanskim enotam, da morajo biti z Italijani čim bolj prijazne in jim iti na roko v vseh primerih. Dejansko to ni bilo nič novega, saj je bilo sodelovanje med partizani in Italijani znano prav povsod. Namen obeh je bil samo eden: uničiti slovenski narod,” je v knjigi zapisal Lavrih. “V Turjaku in Grčaricah, kjer so partizani s sodelovanjem fašistov premagali protikomunistične borce, je slavni komunist Pero Popivoda glasno hvalil italijanske vojake, kako dobro in natančno so streljali s topovi, in partizanke so objemale in poljubljale Italijane. Upravičeno, saj so Italijani, ne partizani, zavzeli Grčarice.” Naj bo za vselej pribito: Turjaka niso zavzeli partizani, ampak Italijani s svojimi topovi in tanki, čeprav komunisti trdijo, da je bila to “največja partizanska zmaga nad izdajalci slovenskega naroda”.
Grozljivo stanje v kočevskih zaporih
“Najbolj korajžne so bile ‘tovarišice’. S prižganimi cigaretami so nas žgale po vsem telesu in po obrazu. Pa se je med stražarji našla tudi dobra duša. Zupančič mu je bilo ime, je videl, kako hiramo iz dneva v dan. Hotel je nekaj dobrega storiti za nas. Ponoči je šel na grajski vrt in po tleh nabral nekaj jabolk in nam jih je prinesel v celice. Kako so bila dobra. Toda na žalost ga je videl eden od komunistov, takoj so ga zaprli in 15. oktobra zvečer je bil v Mozlju ustreljen.”
“Tudi pri nas doma so izvedeli, da sem zaprt v Kočevju v gozdu. Zato so mama naprosili Minko, naj mi nese štruco kruha. Prišla je do gradu in vprašala stražarja pri vratih zame. Prosila ga je, če bi mi izročil štruco kruha. Prav rad ji je obljubil.” Seveda Ivan štruce ni nikdar videl ne poskusil. Komunisti so jo pojedli. “Je pa vse to zelo zanimivo. Ko smo štirje mnogo pozneje pobegnili od komunistov, so mene obtožili, in sicer uradno, da sem zaklal partizana z nožem, ki je bil zapečen v štruci kruha. In to laž so tiskali po komunističnih časopisih in ‘zgodovinskih’ knjigah. Nekaj so pač morali najti, da so me mogli javno ožigosati kot morilca.”
Kočevski proces
“Prva naloga komunistov je bila, da nas malo uporabijo za svojo propagando. Pod vodstvom Franceta Pirkoviča Čorta iz Šentjerneja so napisali posebno izjavo, ki naj bi jo vsi duhovniki in bogoslovci podpisali. Pirkovič je prišel v našo celico in rekel: ‘Tole izjavo morate podpisati in boste vsi amnestirani in svobodni. Če pa nočete, potem veste, kaj vas čaka.’ Saje v svojem ‘Belogardizmu’ pravi, da smo izjavo ‘prostovoljno podpisali in da spoznavamo, po kako izdajalski poti smo hodili in zavajali kmečko ljudstvo na pot narodnega izdajstva’. Res smo ‘svobodno’ podpisali, s puško, naperjeno v glavo. To smo prisiljeni podpisati. In to je bila zanje velikanska zmaga. Po vseh svojih časopisih in posebnih letakih so oznanili slovenskemu narodu, kako vodilni duhovniki in bogoslovci obžalujejo svoje izdajalsko delo in kako obljubljajo zvestobo Osvobodilni fronti in komunistični partiji.”
“Ves kočevski proces je bila le prazna farsa, prirejena za varanje ljudi in tujine, saj je bilo prisotnih več poročevalcev iz tujine. Seveda so obtoženci zahtevali svoje priče, niti ene niso poklicali. Kot zadnji je govoril javni tožilec Stante, ki se je najprej dobro napil slivovke, da si je tako dal korajže. Še enkrat je zlil gnojnico sovraštva na obtožence in jim naprtil vrsto zločinov. Istočasno je hotel razložiti, kako se samo OF bori za interese slovenskega naroda. In ta Stante je človek, ki je nad dve leti lenaril po ljubljanskih kavarnah in užival pomoč škofijske pisarne, hlinil svojo revščino in kot komunist odjedal kruh komunističnim žrtvam.”
Lavrih: “Proces je bil ena sama ostudna laž”
Ta proces je bil tragična komedija, največja sramota naroda, največji zločin nad slovenskim narodom, ena sama ostudna laž, poudarja Lavrih. “Zločin grčarskih junakov je bil samo eden: ljubili so svoj narod, svojo domovino, svojo vero in sovražili so komunistično laž. V komunističnem slovarju pa to pomeni: narodni izdajalec. Za to ‘izdajstvo’ so darovali svoja življenja. Kje ste danes sodniki, morilci slovenskih junakov? Nekateri se še danes ponosno potikate po ljubljanskih kavarnah in uživate mastne pokojnine.”
“S tem procesom komunisti niso hoteli ubijati samo ljudi, ampak tudi hrepenenje po svobodi, po neodvisnosti, po svobodni Sloveniji. Hoteli so uničiti dušo in identiteto slovenskega naroda in narediti Slovence sužnje komunistični partiji. Njihova borba ni bila borba za slovenski narod ali borba proti okupatorju. Njihov namen je bil samo eden: uničiti vse, ki niso trobili v komunistični rog,” poudarja Lavrih. “V smrt odhajajoči prijatelji so mi ponovno naročali, naj svetu povem resnico, naj povem, da niso bili narodni izdajalci, ampak so ljubili svojo domovino do zadnjega diha. Istočasno pa so opozarjali, naj komunistom nikdar ne zaupamo, tudi če pridejo v ovčjih oblekah. Komunizem pomeni samo smrt naroda.”
Domobranci so nekje blizu Škofje Loke ujeli mladega fanta, partizanskega kurirja. Tako so domobranci čisto natančno izvedeli za vso partizansko obveščevalno mrežo po vsej Gorenjski. Poleg tega je fante povedal, da imajo Nemci s partizani posebno nenapadalno pogodbo, in nam omenil več krajev, kjer Nemci puščajo hrano za partizane.
Tako so pričeli strahotno kampanjo
“Dejstva, da sem ostal pri življenju, komunisti niso mogli prenesti. Dobro so vedeli, da vem preveč, da sem videl preveč, kaj so počeli, zato so začeli v Slovenskem vestniku strahotno kampanjo proti meni: da sem morilec, navaden zločinec, izdajalec in podobno. V nekem časopisu so celo o meni pisali, da sem nekoč prišel z vaškimi stražarji v Šentvid in da sem z gorečim polenom izžgal oči Mihovemu Tonetu, ki je bil moj sosed in od otroških let moj velik prijatelj. Seveda je bila vse le nesramna laž. Vendar so mnogi verjeli, kakor so tudi verjeli, da sem jaz ubil stražarja v kočevskih gozdovih. Ta dva primera jasno kažeta, kako so komunisti najprej z najzlobnejšimi lažmi umazali človeka, da so potem imeli izgovor za umor. Obrekuj, laži, uničuj dobro ime, nekaj bo že ostalo.”
“Ravno sem imel misijon v Šmihelu za mladino, ko je izšel komunistični list Slovenski poročevalec in z debelimi črkami na prvi strani je bilo zapisano: ‘Janežič – Lavrih – Kaplan – Morilec’. In nato je bilo naštetih vsaj dvajset imen ljudi, ki jih nisem nikdar videl ali jih poznal, da sem jih jaz umoril. In vsi ti fantje in dekleta poslušajo morilca, ki jim pridiga. Lahko si mislite, kako sem se počutil.”
Največja laž je, da je bil boj partizanov ali OF boj proti okupatorju in fašizmu
Po končani vojni 29. avgusta 1945 so komunistični “osvoboditelji” zahtevali od sorodnikov dobrepoljskih fantov, žrtev komunistične revolucije, da so morali njihove grobove odpreti, z golimi rokami izkopati ostanke umrlih, jih znositi na kup, kjer so jih sežgali. Ali je šlo za slabo vest ali za brisanje sledi, ki bi pričale o njihovih zločinih? Največja laž je, da je bil boj partizanov ali OF boj proti okupatorju in fašizmu. Je to res? Naj številke povedo resnico: od leta 1941 do 1945 so komunisti v Sloveniji ubili nekajkrat manj Nemcev in Italijanov kot Slovencev. Teh 15 tisoč pomorjenih Slovencev je bil najbolj zavedni del naroda, cvet naroda in up za boljšo prihodnost. Odgovorite zdaj, komunisti: proti komu ste se borili? Kaj je bil namen vaše revolucije? Rekli ste: “Ustvarili bomo boljši svet.” Resnica je bila. Smrt naroda, za vas pa oblast. Vaš partizanski pozdrav “Smrt fašizmu, svoboda narodu!” je bil gola laž. Tako ste uničili več kot eno generacijo najplemenitejših Slovencev. Vaš zločin je bil kakor uničujoča povodenj, ki je zalila naš narod.
Laž vlada še danes. Enoumja še dolgo ne bo konec. Gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo, berejo, pa nočejo razumeti. 50 let komunistične vzgoje rodi bogate sadove. Ljudje se tega sploh ne zavedajo.
[Objavljeno besedilo predstavlja odlomke iz knjige župnika Ivana Lavriha: V primežu revolucije.]
