V zadnjih času smo bili priča intenzivnemu medijskemu pojavljanju kontroverznega Veselina Djurovića, lastnika podjetja Agroruše, ki za svoje poslovne težave krivi NKBM. Kljub temu, da so nekateri mediji pritegnili njegovi zgodbi, nacionalna tv pa mu je celo namenila elitni termin v oddaji Tarča, pa o njegovem poslovanju praviloma molčijo. Iz svojega skoraj bankrotiranega podjetja si je Djurović tudi preko poveznih podjetij izplačeval posojila v višini 2 milijona evrov, pred stečajem pa je Agroruše kasneje reševala država z 1,5 milijona evrov davkoplačevalskega denarja. Djurović, ki danes dolguje državi in bankam na milijone evrov, za propad Agroruš krivi banke. Vendar sam dveh milijonov evrov, ki si jih je »izčrpal« iz podjetja, ni nikoli vrnil.
Veselin Djurović ni neznano ime. V preteklosti je bil direktor predstavništva Gospodarske zbornice Črne Gore v Sloveniji, znan pa je tudi po svojem prijateljevanju s črnogorskim predsednikom Milom Djukanovićem, za mnoge enim najbolj koruptivnih politikov na Balkanu. V politiki se je preiskušal kot ruški občinski svetnik Liberalne demokracije Slovenije, leta 2006 se je kot kandidat LDS neuspešno potegoval za mesto župana Ruš.
Širši slovenski javnosti je Veselin Djurović postal bolj znan zaradi obtožb o korupciji, ponovno je pritegnil pozornost širše javnosti ob prejemu državne pomoči za svoje podjetje Agroruše, ki ga je leta 2002 prevzel skupa s Štefko Djurović. Podjetje Agroruše se je s težavami sicer srečevalo že od leta 2003, ko se je začelo refinanciranje bančnih kreditov. Leta 2007 sta lastnika odprla tudi bencinski servis z avtopralnico in barom, za kar sta se dodatno zadolžila za milijon evrov. Leta 2012 so prihodki Agroruš drastično upadli, iz 10 milijonov na 2,3 milijone evrov, podjetje je ustvarilo 2,9 milijona evrov izgube. Agroruše so aprila 2013 razglasile insolventnost, poskušali so se rešiti s prisilno poravnavo. Djurovič je med vzroki za insolventnost navajal investicije v letih 2009-2012 v višini 2,5 milijonov evrov, požar maja 2011, v katerem je pogorelo skladišče, slabo vreme leta 2012, ki je vplivalo na prodajo, plačilno nedisciplino partnerjev, naložbo v Črni gori… Dolg ločitvenim upnikom je znašal kar 5,4 milijona evrov. Kljub temu si je direktor in solastnik Veselin Djurović od Agroruš do leta 2012 izplačal 922.000 evrov v obliki posojil, ki jih doslej še ni vrnil. Agroruše so financirala tudi posojila povezani družbi v lasti lastnika Agroruš v višini 1,1 milijona evrov, ki prav tako niso bila nikoli povrnjena.
Tik pred stečajem je podjetje rešila vlada Alenke Bratovšek, ki mu je dodelila 800.000 evrov državne pomoči, kljub temu, da se je zavedala, da je podjetje visoko stečajno ogroženo. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki ga je takrat vodil Stanko Stepišnik, nikoli ni odgovorilo na vprašanje, kako so lahko Agroruše dobile državno pomoč v višini 800.000 evrov, potem, ko sje podjetje posodilo skoraj milijon evrov lastniku in direktorju, ta pa je tedaj bil tudi v že omenjeni kazenski preiskavi zaradi suma korupcije. Julija 2014 je vlada (gospodarski minister je tedaj postal Metod Dragonja) Agrorušam ponovno odobrila državno pomoč v obliki 1,5-milijonskega zelo ugodnega dolgoročnega posojila. Slovenski davkoplačevalci svojega denarja, ki ga je vlada Alenke Bratovšek tako radodarno posodila Djurovićevim Agrorušam po vsej verjetnosti ne bodo nikoli več videli, saj je država na premoženje podjetja sicer vpisala hipoteko, a je kot upnica šele na petem mestu v vrstnem redu za poplačilo.
Kot je znano, je Veselin Djurović marca lani policiji prijavil sum kaznjivega dejanja, saj naj bi mu vodja mariborske poslovalnice Hranilnice LON Matjaž Majcen januarja 2918 želel v zameno za 170.000 evrov nedovoljene nagrade urediti odpis 50 odstotkov 1,7 milijona evrov težkih terjatev Nove KBM do podjetja Agroruše. Djurović bi moral denar za Majcena deponirati pri notarju Gorazdu Šifrerju, ta pa bi ga Majcnu nato prenakazal. Djurović tega ni storil, pač pa je izsiljevanja glede podkupnine razkril upravi NKBM, ki je takoj po prejemu te informacije obvestila pristojne organe o sumu kaznivih dejanj. Teden dni za tem je tudi Djurović podal prijavo policiji. Kriminalistična preiskava je stekla, postopki še niso dobili sodnega epiloga.
Ob milijonskih dolgovih in izčrpavanju podjetja bi težko verjeli, da so za propad Agroruš krive banke upnice, ki jih je Djurović v medijih obtožil za uničenje svojega podjetja. Da je obtožba Djurovića zoper banke nenavadna, priča tudi dejstvo, da je njegovo podjetje poslovalo z izgubo kar 14 let, da ni izpolnilo obveznosti iz prisilne poravnave in da Veselin Djurović in z njim povezana družba dveh milijonov Agroruševih posojil ni nikoli vrnil. Davkoplačevalce morda bolj kot Djurovićeva razkritja »šokantnih dejanj slovenskih bankirjev« zanima, kdaj bo državi vrnil »šokantno posojilo v višini 1,5 milijona evrov«, ki mu ga je dodelila potem, ko so bile Agroruše zaradi spornih poslovnih poteza lastnika in direktorja Veselina Djurovića že dodobra finančno izčrpane.
