Piše: G. B.
V nedeljo bo v Dražgošah spet “veselo”, saj bo vsakoletna “rdeča maša” znova postregla s pačenjem zgodovine. A žal to ni edini primer takšnega norčevanja iz zgodovine.
Na zahodu Slovenije obstaja vas Stanovišče v Breginjskem kotu, kjer je med vojno prišlo do podobnega dogajanja. Poglejmo, kaj o tem piše spletna stran občine Kobarid:
“Vas Stanovišče v Breginjskem kotu je bila požgana kar dvakrat. Prvič ob koncu Kobariške republike, 2. novembra 1943, ko so Nemci po zavzetju republike prodirali proti Breginju v besu požgali vas in drugič osemdeset dni pred koncem druge svetovne vojne, 19. februarja 1945. Tega dne so borci 1. čete 1. bataljona Operativnega štaba za Zapadno Primorsko pod vasjo sprožili mino, ki je poškodovala vozilo in ranila nekaj vojakov. Nemški major je kasneje umrl v Starem selu. Od požgane vasi so ostali le zidovi in pepel, enajst domačinov pa so Nemci odpeljali v Borjano in jih pri mostu ustrelili. Krajevna organizacija ZB Kobarid je v starem delu vasi 26. aprila 2015 postavila spominsko obeležje.”
Tudi v teh krajih borčevske organizacije pripravljajo velike manifestacije ob obletnici teh tragičnih dogodkov. Namreč, nedolžnih vaščanov nihče ni branil pred brezobzirnim maščevanjem okupatorja, pač pa so tisti, ki bi morali braniti vas, pobegnili – podobno kot v Dražgošah. Posledice so bile strahotne – in to vsega skupaj nekaj več kot tri mesece pred zmago nad nacizmom. Pobiti domačini so pokopani v skupni grobnici na pokopališču Pri Svetem križu v Sedlu.
Je pa treba priznati vsaj to, da je tu nekoliko manj politikantskega cirkusa kot v Dražgošah, vsaj glede na opise vsakoletnih komemoracij, čeprav so tudi tu močno vpletena borčevska združenja. Morda tudi zato, ker je kraj preveč “na robu” – Dražgoše so vendarle bližje Ljubljani. A zaradi resnice bi bilo prav, da bi se spregovorilo o resnici, namreč o “gošarjih” in revoluciji, ki je bila glavno gonilo partizanskih dejavnosti. Upor proti okupatorju je bil revoluciji podrejen. Če ni bil v službi revolucije, se ga pač ni izvajalo.
