Piše: Metod Berlec
S prvim slovenskim zunanjim ministrom, sociologom in publicistom prof. dr. Dimitrijem Ruplom smo se pogovarjali o njegovi novi knjigi Nepozabnosti in o aktualnem družbenopolitičnem dogajanju v Sloveniji, Evropi in svetu.
DEMOKRACIJA: Gospod Rupel, znani ste kot avtor številnih knjig in člankov. Pri založbi Nova obzorja ste leta 2009 izdali knjigo Slovensko predsedovanje v ognju lastnih sil, leta 2013 knjigo Negotovo življenje 176. članice Organizacije združenih narodov, leta 2019 knjigo Se je slovenska država po(ne)srečila? in sedaj še knjigo Nepozabnosti – Bolj ali manj diplomatske opazke ob 30. obletnici. Zakaj tak naslov knjige in naslovnica z oknom?
RUPEL: »Nepozabnosti« po eni strani pomenijo nepozabna doživetja, doživetja torej, ki se jih spominjamo z veseljem ali domotožjem; po drugi strani pa pomenijo zadeve ali osebe, ki jih ne bi smeli pozabiti ne glede na to, ali so razveseljive ali neprijetne. Fotografija z oknom in nočnim nebom z luno je moja, stara je trideset let ali celo več. To je pogled iz stanovanja, ki ga ni več, ker so ga porušili, tam pa gradijo velikansko moderno poslopje, skoraj malo mestno četrt, ki jo po nemarnem imenujejo Šumi. Šumi je bila tovarna (bonbonov), ki sem jo praktično vse življenje gledal skozi okno z naslovnice. Naša hiša je imela pritličje, dve nadstropji in mansardo, sedanji monstrum pa ima sedem nadstropij in − če ga gledaš z Erjavčeve − zakriva pogled na ljubljanski grad. Torej je okno pravi simbol dvoumne nepozabnosti.
DEMOKRACIJA: Knjigo ste razdelili na pet velikih poglavij. Če jih naštejem: Pridobitelji in osamosvojitelji, Država, Mednarodni odnosi, Svetovni red in diplomacija ter Koledar vseh dogodkov. Morda za začetek, knjigo torej začnete s poglavjem Pridobitelji in osamosvojitelji in podpoglavjem Majniška deklaracija 1989. Zakaj? In kdo so po vaše na Slovenskem na eni strani »osamosvojitelji« in na drugi tako imenovani »pridobitelji«?
RUPEL: Takrat, leta 1989 se je pokazala razlika med tistimi, ki so bili za samostojno in demokratično Slovenijo (Majniška deklaracija), in tistimi, ki so bili za tretjo Jugoslavijo (Temeljna listina). Prve imenujem »osamosvojitelje«, druge »pridobitelje«. Spomnim se pogovora s slavnim − pokojnim − slovenskim pesnikom, ki je osamosvajanje komentiral z besedami: odpovedujete se pridobitvam socializma! S tem je mislil hišo na Gorenjskem, ki jo je dobil v dar od Partije za svoje zasluge. Spominjam se tudi pogovora z enim najvišjih slovenskih (komunističnih) funkcionarjev med desetdnevno vojno. Vprašal sem ga, ali ima Partija kaj skritega denarja, s katerim bi lahko pomagala slovenski vojski. Pritrdil mi je in povedal dve imeni, ki sta skrbeli za ta denar − ki je bil naložen v tujini. Napovedal je celo, da se bo pozanimal. Vendar se je prej končala vojna. Imena osamosvojiteljev so znana, pridobitelji pa so skrbeli za svoje premoženje in za dobre službe v bankah, v tujini, državnih podjetjih … Vsi imajo boljše plače kot ministri ali predsedniki. Najmanj petkrat večje plače.
(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)
