V kavarni na Vrhniki sem se 5. aprila letos srečala z Danielom Cukjatijem (1979). Rdeča nit pogovora je bilo aktualno dogajanje v omenjeni občini, kjer je Cukjati občinski svetnik stranke SDS. Tudi o posledicah katastrofalnega požara v Kemisu sva rekla marsikatero krepko.
»O čem se ta čas pogovarjate na občinskih sejah?« me je uvodoma zanimalo. »Glede na to, da se končuje mandat župana Stojana Jakina in občinskega sveta, se dejansko končujejo projekti, ki so bili vodeni do letošnjega leta,« nam pove in doda, da se o novih projektih ne pogovarjajo. »Sedaj vse stoji in se čaka novo vodstvo občine.«
Zgodba o Kemisu
Pogovor sem preusmerila na najbolj žgočo temo v občini, in sicer lanski požar v Kemisu. Cukjati nam pove, da so prav dan pred najinim pogovorom (5. 4. 2018) na seji občinskega sveta obravnavali poročilo o delu pravniške službe, ki pomaga tako občini kot civilni iniciativi pri uresničitvi sklepov občinskega sveta. »Glavna želja je, če povem po domače, da se Kemis izžene z Vrhnike. Celotna zgodba Kemisa temelji na laži in zavajanju občanov, svetnikov in drugih.« Cukjati potrdi, da zgodba s Kemisom ni povezana le s požarom, ampak se je začela že mnogo prej. »Začela se je pred dobrimi petnajstimi leti na območju Komunalnega podjetja Vrhnika. Takratni direktor komunale, sedanji župan Stojan Jakin, je na zemljišču Komunalnega podjetja Vrhnika gostil Kemis. Pod pretvezo sanacije degradiranega območja zaradi odpadkov propadle Industrije usnja Vrhnika (IUV) se je Kemis začel legalno ukvarjati z dejavnostjo zbiranja nevarnih odpadkov,« pravi občinski svetnik SDS in doda, da so prej na tem območju nelegalno skladiščili sode komunalnih odpadkov. »Ste bili občani seznanjeni, s čim se v resnici ukvarja Kemis? »Ne, nismo bili seznanjeni. Prve pomisleke so imeli predstavniki Krajevne skupnosti Vrhnika že leta 2003. Da bi jih potolažili in umirili njihove strasti, so jih peljali v sosednjo Avstrijo. Tam so jim pokazali, kako delujejo podobne tovarne, in zatrjevali, da to ni nič nevarnega.« Zanimalo me je, ali so tudi v Avstriji taki obrati v središču mesta. »Ja, določene obrate imajo dokaj blizu naselja, ampak Avstrija je na severni strani Alp, Slovenija pa na južni, zato je graditev tistih objektov pod bistveno strožjimi normativi, kot je to pri nas.«
Nepravilnosti ni bilo?!?
»Kako je požar dejansko onesnažil okoliško zemljo in bližnji potok Tojnica? Imate kakšne relevantne podatke?« – »Imamo samo to, da se to sanira. Tojnica naj bi se že sanirala. Odpeljali naj bi mulj. Kam ta mulj vozijo, se ne ve točno. Obstajajo informacije, ki pravijo,da gre to v Kompostarno Rosa, ki je del občine Vrhnika. Kakšne bodo dolgoročne posledice na življu, pa nihče ne ve, niti strokovnjaki ne,« nam razlaga sogovorec. »Uradno se ne ve, neuradno pa se ve,« vrtam dalje. »Uradno je tako, da ne okoljska, ne požarna, ne gradbena inšpekcija niso ugotovile nikakršnih nepravilnosti in kršitev. Tudi policija ni nič našla, državni organi torej niso našli ničesar.« Cukjati lahko le predvideva, zakaj je tako, saj gre tu za objekt državnega pomena: »Država je četrtinski lastnik Gorenja, Gorenje pa je, kot vemo, stoodstotni lastnik Kemisa. V njem se skladiščijo vsi odpadki bolnišnic. Država ima interes imeti tak objekt. Država je tudi sprejemala državni prostorski načrt za to območje in je morala umestiti tak objekt v slovenski prostor,« nam pove Cukjati.
Zakaj prav Vrhnika?
Zanimalo nas je zakaj prav Vrhnika. Verjetno obstaja kakšen primernejši prostor, kot je ta med naseljema Sinja Gorica in Vrhnika? Poleg Kemisa je namreč tudi potok, blizu je Krajinski park Ljubljansko barje. »Kot sem dejal, je imel Kemis zaslombo v takratnem direktorju Komunalnega podjetja Vrhnika. Tudi takratni župan in občinski svet sta verjela strokovnim službam. Bili smo izigrani. Nekaj let je podjetje delalo celo ‘na črno’, saj ni dobilo gradbenega in okoljevarstvenega dovoljenja. Niti leta 2009, ko je bilo uradno odprtje Kemisa, niso imeli okoljevarstvenega dovoljenja. To je bilo izdano kasneje,« je jasen Cukjati. »Tega nismo vedeli. Na začetku so govorili, da bo tu predelava odpadnih elektroinštalacij,« pravi in nam razloži, da je bilo še leta 2016 zemljišče poleg Kemisa, sicer v lasti Gorenja, namenjeno predelavi bele tehnike. »Takrat je na tistem območju prišlo do spremembe občinskega prostorskega načrta (OPN). Gorenje je mislilo, da bo belo tehniko zbiralo iz celotne Slovenije, zato je šlo v to investicijo ̶ zgradili bi ogromno halo, z dvakratno površino hale, kot je ta, ki je zgorela. Ker se je vmes spremenila zakonodaja, se jim investicija ni več izplačala. Spremenili so OPN, da bi Kemis lahko širil dejavnost, ki jo opravlja sedaj, se pravi zbiral nevarne odpadke. Takrat smo svetniki, ki smo bili v manjšini, opozarjali, da to ni zakonito. Žal se je izkazalo, da je bilo res tako.«
Je bil požar podtaknjen?
Zanimalo nas je, ali je bil požar podtaknjen. Cukjati meni, da so to le špekulacije, a vseeno opozori na dejstvo, da so bili požari tam »redni in so se dogajali že prej, kar je priznal celo direktor Kemisa Emil Nanut«. »Čudimo se, da v Kemisu ni bilo požarne straže. Prav tako nobena redna inšpekcija ni ugotovila, da lahko pride do samovžiga. Na predstavitvi leta 2016 je župan zagotavljal, da je ‘najbolj varno kontrolirano zbiranje nevarnih odpadkov’. Od vsega začetka je župan zagovarjal Kemis. Tudi direktor je od vsega začetka trdil, da ne more iti nič narobe, da smo lahko mirni. Drugi svetniki so temu verjeli in so Kemis potrdili. Izkazalo pa se je, da ni tako,« pripoveduje Cukjati in doda: »Tudi sedaj je naivno verjeti, da bo, potem ko inšpekcije niso ugotovile nepravilnosti, tako, kot bi moralo biti.«
»Prej ste rekli, da ste v manjšini opozarjali na to problematiko, kdo pa je večina?« – »Takrat je bila to županova lista oziroma koalicija,« pravi Cukjati, ki na naše vprašanje, ali je ta morda povezana z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, odgovori: »Koliko je povezana, ne vem, vem pa, da je vrhniški župan nekoč rekel, da mu je Jankovićev stil vodenja mesta blizu.«
Cukjatiju ni znano, kaj je Kemis počel z odpadnimi litijevimi baterijami in kaj se je iz baterij izdelovalo: »Kaj so delali, ne vem. V uničenje naj bi jih vozili drugam. Tukaj je bila začasna hramba in predelava vseh nevarnih odpadkov, razen organskih.«
Smrdi, smrdi, smrdi
Daniel Cukjati je že leta 2015 opozarjal, da smrad vpliva na dnevni ritem občanov, saj je odpiranje oken in s tem prezračevanje stanovanj mogoče samo tedaj, ko ni smradu. Prav tako je menil, da ima smrad zagotovo vpliv na zdravje okoličanov. »Ampak to je bilo pred požarom v Kemisu. Kaj povzroča smrad in ali je še vedno tako?« – »Še vedno, ker imamo to težavo zaradi dveh kompostarn, Saubermacherja, ki ga je v mesto prav tako pripeljal sedanji župan Jakin, in Rose na drugi strani, proti Stari Vrhniki. Tudi ta je nastala v času županovanja Jakina. Vrhnika je dejansko naselje znotraj dveh kompostarn,« z žalostjo ugotavlja Cukjati, ki vsa leta za smrad najbolj krivi kompostarni, saj je to navadna »ciganija«: »Če pogledamo, kako je narejena kompostarna v Ljubljani, je ta svetlobna leta pred obema na Vrhniki.«
»In kdo vodi kompostarni? Tudi Komunalno podjetje Vrhnika?« – »Ne, avstrijsko podjetje Saubermacher, ki pa mu je Komunalno podjetje Vrhnika s takratnim direktorjem Jakinom, zdajšnjim županom, prodalo zemljišče, češ da sami tega ne zmorejo voditi, da nimajo sredstev za nadgradnjo. Avstrijci pa to zmorejo in imajo velike zaslužke. Ali je to naključje ali ne, si odgovorite sami,« navrže Cukjati in ob tem razloži, da je druga kompostarna Rosa dobila prostore iz stečajne mase IUV: »Takoj po volitvah, ko je dobil mandat Stojan Jakin. Slišal sem zgodbo, da je vse to povezano in da so obstajali ponudniki, ki so za tisto območje
ponujali višjo ceno. A na koncu je prostor dobilo podjetje Rosa. Njegov lastnik je nekdanji mali delničar Komunalnega podjetja Vrhnika. Komunalno podjetje Vrhnika je razdeljeno na tri občine, en del pa je bil v lasti italijanskega komunalnega podjetja in malih delničarjev, ki sta bila le dva − Stojan Jakin in lastnik Rose.« Zgovorno.
Ker Cukjati živi blizu ene od kompostarn, smrad voha nenehno. »Pa ni to tako, kot bi vohali hlevski gnoj?« – »Ne, ko začnejo spomladi ljudje voziti gnojnico na polja, je to olajšanje, saj je tisti smrad znosen. Iz kompostarne pa tako smrdi, da ti postane dobesedno slabo,« pravi Cukjati in doda: »Kot bi živeli ob velikem zabojniku komunalnih odpadkov.« In spet imajo lastniki kompostarn zaslombo v inšpektoratu. »Prijave smo dajali vseskozi, vendar se to ne bo uredilo, dokler ne bo pravo vodstvo v državi, ki bo imelo interes stopiti do ljudi in jih poslušati.«
Tempirana bomba čaka
»Si upate piti vodo iz potoka Tojnica?« sem malce izzivalno vprašala sogovorca. »Ne.« – »Pred požarom bi si upali?« – »Tudi ne, ker kanalizacija ni urejena.« – »Ampak ribe so prej plavale v njem?« Oba sva se sicer smejala mojim vprašanjem, ki pa so v resnici precej resna. Cukjati se je ob tem vprašal, ali se država oziroma mesto Ljubljana, ki upravlja z vodo po celotnem Barju, zavedata, kaj bi se zgodilo, če pride do ekološke katastrofe zaradi onesnaženja podtalnice. »Nekaj sto tisoč ljudi bi ostalo brez vode,« opozarja Cukjati in nam postreže z osupljivim podatkom: »Na degradiranem območju Tojnice, kjer danes stojita podjetji Kemis in Saubermacher, so bile nekoč vrtine, vrtače, kamor so pred desetletji vozili odpadke IUV in jih tam zasipavali. Med kemičnimi odpadki IUV in podtalnico je sicer plast gline oziroma polžarice, ki je neprepustna. V času, ko so gradili Kemis, so pod temelje zazidali sode, ki jih je Kemis že tam hranil. To so mi povedali delavci, ki so to gradili. Sode so nato zasuli in nad njimi so zgradili halo, ki jo vidite danes. In če sodi enkrat razpadejo in pridejo strupene snovi skozi plast gline v podtalnico? Oblasti se ne zavedajo, do kakšne katastrofe lahko pride. To je tempirana bomba, ki čaka.«
Sramotna odškodnina
Cukjati opozori tudi na gradivo, ki so ga svetniki dobili na mizo: »Občina Vrhnika je v kompenzacijskem postopku predlagala Kemisu, da bi ji ta plačal odškodnino za škodo, ki je nastala s požarom, poleg tega, da mora vse sanirati, in sicer v višini 30.000 evrov.« – »Saj to ni praktično nič!« sem se odzvala. »Opozicijski svetniki smo skočili v zrak, ali se delajo norca iz nas. To so storili predvsem zaradi tega, da se s tem postopek odškodnin zapre in je zgodba za Kemis in občino končana.« V odškodninski zahtevek pa niso všteti zneski najbolj prizadetim v požaru, to je gasilcem. »Tisti gasilci, ki so bili prvi na kraju požara v Kemisu, ne bodo dobili odškodnin, saj so ugotovili, da ni bilo nič narobe. Določeni gasilci pa tožijo, da so sedaj kondicijsko na slabšem.«
Leto Ivana Cankarja
Zanimalo me je, ali si bo sedanji župan še upal kandidirati na jesenskih lokalnih volitvah. »On trdi, da ne bo. A dvomim, saj ga je sem postavil kapital. Išče svojega namestnika, ampak ti, ki jih ima na voljo, nimajo pravega dometa.« Ob koncu pogovora z žalostjo ugotavljam, da se morava danes pogovarjati o Vrhniki kot zgodbi o Kemisu in ne kot mestu Ivana Cankarja. Letos namreč praznujemo Cankarjevo leto, saj mineva sto let od smrti največjega slovenskega pisatelja. »Zaposleni ste na Zavodu Ivana Cankarja?« – »Ja, na sektorju za šport. Pokrivamo celotno družbeno življenje občine Vrhnika po četrti uri popoldne, ko pridejo ljudje iz služb,« nam preprosto razloži Cukjati in se pohvali, da vrhniški Cankarjev dom, kjer organizirajo pritrditve in dogodke, letno obišče več kot 60.000 obiskovalcev.
Družina mu je vrednota
Daniel Cukjati, sin vidnega člana SDS Franceta Cukjatija, je po izobrazbi profesor športne vzgoje. Z ženo sta si ustvarila veliko družino. Imata sedem otrok. »Družina je zame vrednota, saj sem odraščal v srednje veliki družini. Bili smo štirje bratje. Dejansko si ne predstavljam družinskega življenja z malo otroki.« Zaradi svoje politične pripadnosti ima nekaj težav v službi, saj je zavod, v katerem je zaposlen, pod okriljem občine Vrhnika, ki pa jo vodi prej omenjeni župan, s katerim imata, milo rečeno, zelo različna mnenja. Marsikatero, za občino zelo škodljivo zadevo, je Cukjati blokiral. Za zdaj je ustavljena umestitev škodljivega daljnovoda po severni trasi Divača –Beričevo, ki bi moral iti skozi naselja. Kljub njegovim opozorilom, da je šlo pri projektu vrhniškega muzeja oziroma Doživljajskega razstavišča Ljubljanica za čudne posle, to sedaj res ne živi, kot bi moralo. Osemsto ilegalnih migrantov pa ne morete srečati, saj jih v nekdanjo vojašnico niso mogli namestiti zaradi upora domačinov.
(Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija, 12. aprila 2018.)
