Odločitev vrhovnega poveljnika slovenske vojske Boruta Pahorja, da bo glavni govornik (ne pa tudi častni pokrovitelj) ob 50. obletnici ustanovitve teritorialne obrambe v nekdanji socialistični Jugoslaviji, je nedostojna. Pahor slovi po širini, da se je sposoben pokloniti pobitim v Hudi jami in se še isti dan, če je treba, udeležiti proslave v spomin na pobite partizane. Kar za državo ni slabo. A kot vrhovni poveljnik vojske v tem primeru ravna narobe.
Sicer manj narobe kot nekoč Danilo Türk, ki je odlikoval nekdanjega šefa tajne politične policije Tomaža Ertla, ker naj bi pomagal, da je socialistična oblast Srbom preprečila zborovanje (miting) v Ljubljani. A simbolna gesta predsednika Pahorja je podobna Türkovi. Poveličuje prejšnjo totalitarno socialistično državo. Težava pa je, da s tem v nič daje domačo, ki jo kot predsednik republike vodi. Razlaga, da skuša predsednik povezati vse državljane in združevati in da se zaveda vseh pasti, me v tem primeru ne prepriča.
Izkušnje Slovencev z vojsko in vojskovanjem se niso začele s teritorialno obrambo pred petdeset leti, kot nam danes tu in tam poskušajo prodati. Pred obrambnim ministrstvom stoji kip Rudolfa Maistra. Major Maister je Maribor ob koncu prve vojne kot častnik habsburške vojske razglasil za del države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzel poveljstvo nad Štajersko. Slovenske vojake in častnike je pozval, naj se mu pridružijo. In so se mu. Pozneje je s fanti, ki jih je mobiliziral povečini iz Slovenskih goric, porazil nastajajočo nemško stražo in zavzel celotno regijo. To je bila prva slovenska vojska. Seveda je nastala iz avstro-ogrske vojske. Do takrat ni bilo nič slovenski državi podobnega.
Dejstvo, da je bil Maister prej oficir avstro-ogrske vojske, tej vojski pa so pripadali tudi njegovi vojaki, doslej ni bilo razlog, da bi v Sloveniji častili habsburško monarhijo in njeno vojsko, češ da je omogočila vojaško urjenje slovenskih fantov in oficirjev, kar je omogočilo, da se je Maister lahko uprl in da smo dobili prvo lastno vojsko. Pahor ni šel na nobeno slovesnost te monarhične vojske in njenih domobranskih oddelkov.
Komunisti so razoroževali za manj moči demokratov
To zdaj predsednik republike Pahor počne, ko je bil kot poveljnik Slovenske vojske slavnostni govornik ob 50. obletnici teritorialne obrambe nekdanje Jugoslavije. Sam sem bil vojak v jugoslovanski vojski in pozneje v teritorialni obrambi. Teritorialna obramba je bila rezerva jugoslovanske vojske. Teritorialno organizirana, če je že jugoslovanska vojska bila povsem unitarna. V redni jugoslovanski vojski še svojega jezika za poveljevanje nismo smeli uporabljati. Od časov Maistra so stvari dramatično nazadovale. Popolna podrejenost teritorialne obrambe pa se je pokazala, ko so ob prevzemu oblasti Demosa in vlade Lojzeta Peterleta teritorialci gladko predajali svoje orožje jugoslovanski vojski, ker je vrh iz Beograda to ukazal, da bi demokratična izvoljena vlada, ki jo je vodil Lojze Peterle, imela manj moči kot nikoli izvoljeni šefi zveze komunistov, ki so vodilo zvezno državo in do takrat republike.
Za to predajanje orožja niso bili krivi navadni vojaki. Oficirji so bili poslušni oblastem v Beogradu in takšna je bila ureditev. Upora je bilo malo. Slovenska vojska je zrasla iz tistih, ki so se uprli. Kot nekoč Maister. Vsaj deloma so onemogočili predajo orožja, pozneje pa s pomočjo Peterletove vlade nakupili novo, kar je bilo ključno, da osamosvojitev ni bila poražena, ko je jugoslovanska vojska sprožila vojaški konflikt in so tanki šli na mejne prehode in ulice, ko se je po državi streljalo in so po zraku rohnela letala.
Zakaj predsednik razglaša pomen Avstro-ogrske in podira zasluge Maistra?
Slovenska država ni nastala na tradiciji jugoslovanske vojske in njene teritorialne obrambe. Kot se Maister ni uprl zaradi tega, ker je bil izšolan avstrijski domobranec. Da se različni veterani združujejo in da vlada financira njihovo pestro združevanje in proslave, lahko razumem. Da gre tja Dejan Židan kot predsednik SD, tudi še razumem. Je pač v takšni stranki. Tam ne bi videli Mateja Tonina, če bi bil še predsednik državnega zbora. “Ne, ne bi!” mi je povedal Tonin, ko sem preveril.
Da predsednik republike simbolno razglaša pomen avstro-ogrske vojske in podira kip in zasluge generala Maistra, ne razumem. Ni dostojno do tistih, ki so si – kot nekoč Maister – upali več in s tem prispevali, da imamo državo, katere predsednik je Borut Pahor.
