Študijski center za narodno spravo je danes pripravil okroglo mizo ob 70. obletnici odhoda prvih slovenskih zapornikov na Goli otok, ki so ga oblasti po sporu z Informbirojem leta 1948 spremenile v zapor za politične zapornike. Vse do razpada bivše socialistične Jugoslavije je Goli otok veljal za tabu temo takratnega režima.
Na Golem otoku je bilo zaprtih tudi približno 600 Slovencev. Med njimi je bilo med drugim po doslej še nepopolnem seznamu tudi 20 slovenskih zdravnikov, zobozdravnikov in študentov medicine.
Taborišče na hrvaškem Golem otoku v Kvarnerskem zalivu je začelo delovati 9. julija 1949. Najštevilčnejša skupina med zaporniki so bili Črnogorci in Srbi. Popolnih številk, koliko je bilo vseh političnih zapornikov na otoku ni, ocenjujejo, da najmanj 16.288.
Majhen, dolga stoletja neposeljen in nerodoviten otok je bil namenjen zapiranju zapornikov že v času prve svetovne vojne, ko je avstro-ogrska vojska tam zapirala častnike ruske vojske iz vzhodne fronte. Zadnji zaporniki na Golem otoku so bili kosovski Albanci, ki so bili tam zaprti v 80. letih minulega stoletja. Taborišče na Golem otoku so zaprli leta 1989, tik pred razpadom nekdanje Jugoslavije.
Med prvimi, ki je prispel na Goli otok, je bil tudi sodelujoči na današnji okrogli mizi Andrej Aplenc, ki je bil na Golem otoku zaprt dvakrat. Danes je predstavil svojo osebno zgodbo. Prvič so ga na otok odpeljali še kot dijaka. Kot je dejal, je bil zapor na Golem otoku izredno dobro psihološko premišljen.
“Vsi zaporniki so bili ob fizičnemu nasilju prisiljeni v moralno nesprejemljiva dejanja, kot sta pretepanje in ovajanje sojetnikov,” je dejal. Prav tako so morali vsi, ki so jih izpustili, podpisati da bodo delali za takratno tajno jugoslovansko policijo (Udba). Ker se je kasneje sam uprl sodelovanju z Udbo, so ga leta 1952 ponovno poslali na otok. Če ljudi na otoku niso ubili, so jih pa moralno, notranje in duševno pohabili, je poudaril. Sam si želi, da bi taborišče na otoku uredili v muzej po vzoru nemškega nacističnega taborišča Auschwitz.
Publicistka Alenka Puhar je na današnji okrogli mizi spregovorila o vlogi pisateljev pri razkrivanju represije v socialistični Jugoslaviji. Po njenih besedah obstaja očitna razlika med zgodovinarji in pisatelji.
“Pisatelji so si drznili govoriti o dejstvih, dogodkih, o katerih je bilo prepovedano govoriti,” je dejala. Je pa bil med sami pisatelji razcep, kako in na kak način pisati o represijah. Dodala je, da v bivši Jugoslaviji glede represije ni obveljal samo molk zgodovinarjev, ampak vsesplošni molk.
Goli otok je sinonim za trpljenje, na njemu so se dogajale strahote, ki jih človek storil sočloveku, je na okrogli mizi med drugim dejal zgodovinar Renato Podbersič z Študijskega centra za narodno spravo.
Zgodovinar Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je bil med prvimi, ki se je začel znanstveno ukvarjati z Golim otokom, je izpostavil, da kar približno dve tretjini zapornikov pred obsodbo sploh ni “videlo” sodišč in so prestajali kazen na otoku “z obsodbo Udbe ali rajonskega odbora, kar pomeni po domače rečeno zakon linča”.
Največji val prihoda zapornikov na Goli otok je bil med letoma 1949, ko se je takratna Jugoslavija zaradi spora s tedanjo Sovjetsko zvezo počutila najbolj ogroženo, in 1951, ko je bila tudi pod pritiskom Zahoda sprejeta sprememba kazenske zakonodaje, ki je do takrat Udbi omogočala združevanje sodne in izvršne oblasti, je še navedel.
Na okrogli mizi je tudi bilo slišati kritike na račun zakona o popravi krivic iz leta 1996, ki ureja tudi rehabilitacijo zaprtih na Golem otoku. Po oceni Puharjeve je žal namen zakona, da se krivice ne bi popravile.
Spor z Informbirojem je bil v bistvu spor med takratnih voditeljem Titom in takratnih sovjetskih voditeljem Stalinom. 28. junija 1948 je Stalin izključil jugoslovansko komunistično partijo iz Informbiroja, ki je bil osrednja povezovalna organizacija komunističnih strank v Evropi. Dogodek je imel daljnosežne posledice na politični razvoj tedanje Jugoslavije.
