Slovenske politične analitike smo vprašali, Kakšno Evropo nam ponuja levica in kakšno desnica?
Dr. Stane Granda: »Prebivalci Evropske zveze so si enotni, da je nujno potrebna, a v obstoječi obliki in vsebini obsojena na umiranje. Ustanovitelji so si zamišljali združeno Evropo kot spravljeno in močno. Podlaga za skupno življenje v njej naj bi bile demokracija, solidarnost, strpnost, pravna država. Njenim pripadnikom naj bi bila poroštvo svobode, dostojanstva, varnosti, miru in blaginje ter duhovnega in materialnega napredka. Cilji nastanka so vse bolj oddaljeni. Krščanstva, ki je prevevalo in spodbujalo ustanovitelje, ne smete niti omenjati. Voditelji EU so se prezgodaj odpovedali temeljnim idejam ustanoviteljev, nadomestila zanje nimajo oziroma se izživljajo v ‘karkolizmu’. Temeljni vzrok za zaostajanje za cilji nastanka EU je prelom enake distance do vseh treh totalitarizmov: komunizma, fašizma in nacizma. Evropska demokracija je sklenila na eni strani nemoralno zavezništvo s kapitalom, ki postavlja denar nad človeka, na drugi pa z tistim delom ‘socialdemokracije’, nekdanjih komunistov, ki se skrivajo za krinko antifašizma. Zanje so fašisti vsi, ki se z njimi ne strinjajo. Kot normalnost vsiljujejo predsodke, sovraštvo in nestrpnost. Slovenija in Romunija sta kronska primera. Tudi katalonski primer je sramota. V EU vse več prostora dobiva improvizirana demokracija, njena mračna podoba in vsebina. Bližnje rešitve za vse bolj zaskrbljive razmere v Evropi ne bo, dokler bo temeljni pogoj družbene uspešnosti vodilnih politikov število ur v fitnesu, dokler bodo temeljni družbeni problemi skrb za položaj kapitala, ekologija in potrebe istospolnih. Ne zanikamo problemov, le njihova hierarhija je napačna. Vse se mora začeti pri Človeku.«
Mitja Iršič: »EU je desni projekt povojnih krščanskih liberalcev, ki so želeli med sabo trgovati brez nacionalnih meja in s tem prebivalcem svojih držav izboljšati življenjski standard. Ker je nastala kot projekt skupnega napredka in sinergije dobičkov, je preživela. Če bi nastala na načelih socialističnih krilatic, birokratizacije in redefinicije družbenih norm, bi šla po poti SFRJ. Zdaj ko se levica – tako na domači kot na evropski ravni − vedno bolj radikalizira, so njeni cilji jasni: sociološko popolna dekadenca našega načina življenja (tako s pomočjo tihega sistemskega rahljanja schengenskih meja kot z ideološkim napadom na zahodne vrednote), ekonomsko pa rehabilitacija socialističnega kolektivizma. Desnica se kljub različnim pogledom o izvedbi trudi ohraniti izvirno idejo projekta. Levica bi jo rada izrodila.«
Dr. Matej Makarovič: »Težko govorimo na splošno, saj obstajajo med državami znatne razlike. Na evropski ravni je ta trenutek pomembnejša razlika med na eni strani levo in desno sredino, ki obe podpirata povezano Evropo, in na drugi levim in desnim populizmom, ki to evropsko vizijo iz takih ali drugačnih razlogov rušita. V Sloveniji je bolj opazen levi populizem, ki ga pooseblja Levica, vse bolj tudi SD, medtem ko leva sredina kakšne prepoznavne vsebine nima. Slovenska desna sredina ima jasnejše pozicije, mislim, da si prizadeva za določeno ravnovesje med nacionalnimi in evropskimi poudarki.«
Dr. Vasko Simoniti: »Levica in žal tudi del desnice nista verodostojna. Prva vse, kar očita slabega drugim, počenja sama. Povezana je s skorumpiranim pravosodjem, policijo in z bančnim kriminalom itd. Druga uporablja samo besednjak dobrikanja javnosti. Zavezana ‘settebandierismu’ čaka le na to, da bi bila deležna vsaj delčka oblasti. Če ji je dovoljeno ohraniti parole, v katere sama dejansko niti ne verjame, sodeluje pri vsakršni oblasti in z vsakršno oblastjo. Levica in takšna desnica seveda nista vredni zaupanja. Ljudem ne ponujata varne sedanjosti doma in tudi v Evropi jim ne obetata dobre prihodnosti. Ob prihajajočih volitvah v evropski parlament se je treba odločiti za tisto možnost, ki zagotavlja varno in ustvarjalno ter svobodno demokratično družbo. Vsi kandidati, ki so bili premišljeno in odgovorno uvrščeni na skupno volilno listo Slovenske demokratske stranke (SDS) in Slovenske ljudske stranke (SLS), so odlični predstavniki in zagovorniki omenjenih svobod in duhovnih prostosti. Kot poznavalce posameznih področij jih odlikujejo izkušnje in prepoznavni rezultati. Kot aktivni državljani in politiki pa se jasno zavedajo, kaj sta domovina in država in kako nujen ter v kolikšni meri potreben je skupen evropski okvir. Ti predstavniki naše Slovenije v Evropi ponujajo ljudem doma in v Evropi varno sedanjost in obetavno prihodnost.«
Dr. Ivan Štuhec: »Vizija Evropske skupnosti, kakršno so imeli ustanovitelji, je združevala demokratične in evangeljske vrednote. Sprava med drugo svetovno vojno sprtimi stranmi je bila mogoča samo na podlagi krščanskega odpuščanja. Spravo je bilo treba konkretizirati v solidarnostno načelo na tistem področju, ki je predstavljalo stalno nevarnost za novo oboroževanje in nove spopade. Za to je bila sklenjena skupnost za premog in jeklo, kot to imenuje Robert Schuman, eden od ključnih očetov moderne Evrope. Gre torej za nesporno dejstvo, da je več kot sedemdesetletni mir v Evropi – z izjemo vseh držav pod komunistično diktaturo in po njenem padcu – sad duhovnih vrednot krščanskega izvora. Kakršnokoli zanikanje krščanske dediščine in odločilne vloge pri vzpostavljanju Evropske unije je odklon od temeljev, na katerih stoji Evropa po drugi svetovni vojni. Temu dejstvu na žalost niso bili in niso vedno zvesti niti tisti politiki, ki se sklicujejo na krščansko tradicijo. Toliko manj pa to lahko pričakujemo od politikov, ki jim je edini cilj biti in ohraniti oblast za vsako ceno, ne oziraje se na vrednote, ki so vgrajene v temelje Evropske skupnosti. In na tokratnih volitvah za evropski parlament se bo odločalo točno o tem, ali hočemo Evropo miru in solidarnosti ali pa Evropo ideologij in konfliktov.
Dr. Matevž Tomšič: »Levica in desnica se vedno bolj razhajata glede razumevanja tega, kaj so temeljne evropske vrednote. Levica zagovarja politiko multikulturalizma, ki temelji na kulturnem relativizmu in zanikanju pomena medkulturnih razlik. To se odraža v njeni politiki ‘odprtih meja’. Medtem desnica bistveno bolj poudarja pomen evropske kulturne zapuščine in se v večji meri zavzema za ohranjanje njene specifičnosti in samobitnosti. Zato je evropska desnica, predvsem Evropska ljudska stranka kot njen večinski in zmerni del, kljub velikim napakah in odklonom iz zadnjega obdobja še vedno glavni garant uspešnega razvoja Evropske unije. Množično sprejemanje migrantov iz tretjega sveta, predvsem iz večinsko muslimanskih držav, ki ga zagovarja levica, bi imelo namreč pogubne posledice za evropsko varnost in stabilnost.«
