Piše: Blagovest.si
Marsikdo se bo spomnil, da vsako leto januarja, v tednu pred praznikom spreobrnjenja apostola Pavla (25. januarja) obhajamo molitveno osmino za edinost kristjanov. Čeprav imamo občutek, da se te stvari ponavljajo, a ostajamo še naprej enako razdeljeni. Katoličani ostajajo še naprej katoličani, protestanti še naprej protestanti, pravoslavni še naprej pravoslavni. Vsak na svojem.
V teh dneh, ko se bližamo največjemu krščanskemu prazniku – in velikokrat niti tega ne praznujemo istočasno – se bomo spomnili tudi Jezusove velikoduhovniške molitve, izrečene na veliki četrtek. Gre za najpomembnejši del Jezusove duhovne oporoke, ki jo je Cerkvi posredoval evangelist Janez. Med drugim pravi Jezus: »Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17, 20-21) In sv. Pavel pravi: »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.« (1Kor 12, 13)
Ti svetopisemski citati bi nam morali posebej v teh dneh, ko se v vrhuncu postnega časa, ko še posebej veliko razmišljamo o spreobrnjenju in pokori, izprašati vest. Namreč, kaj nam pomeni edinost? Ali lahko gradimo edinost med različnimi krščanskimi Cerkvami, če sami rušimo notranjo edinost v Cerkvi, ki ji pripadamo, v župniji, škofiji, molitvenem občestvu, ustanovi…? A po drugi strani moramo razmisliti o tem, ali je prava edinost res tista, kjer se pod pretvezo nekega zunanjega miru resnica pometa pod preprogo? Ko namreč spregovorimo o njej, nas velikokrat obtožijo, da delamo razdor in delujemo proti edinosti. Zato edinost ne bi smela postati neki malik. Če postane edinost izgovor za zatiranje različnosti in za utišanje resnice, potem to ni resnična edinost, ampak nevarna hudičeva prevara.
Nadaljevanje preberite TUKAJ.
