Pevka zabavne glasbe in gledališka igralka Ylenia Zobec Mihelič je odraščala v družini zamejskih Slovencev v Trstu. Večkrat je nastopila na slovenskih glasbenih festivalih in kot del ansambla SNG Nova Gorica v predstavah Bakhantke in Duohtar pod mus. To je njena zgodba.
Ylenia Zobec, poročena Mihelič, ki je leta 2013 diplomirala na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Trstu, je zamejska Slovenka, ki jo je ljubezen pripeljala iz Trsta v Slovenijo, v Sodražico. Prihaja, kot pravi, iz čisto navadne družine. Njena mama Nereide je upokojena vzgojiteljica, oče David pa je podjetnik, ima še mlajšo sestro Elino. Večina Slovencev jo pozna kot pevko zabavne glasbe, zato je morda najbolj nenavadno to, da razen nje nihče v njeni najožji družini nima posebnega posluha za glasbo niti čustev do nje. Le njen dedek Adriano, s katerim je, pa tudi z babico Natalino, preživela velik del svojega otroštva, je bil velik »avdiofil« in je neizmerno užival ob poslušanju dobre glasbe. »Mislim, da se je moja strast do glasbe zbudila prav v družbi dedka Adriana, ki mi je bil zelo blizu,« pravi Ylenia, ki ji je žal, da je njen ded že dolgo pokojni. Premagala ga je huda bolezen, ko je bila Ylenia stara devet let. Od dedka, s katerim sta večinoma poslušala italijanske popevke iz 60. in 70. let ter črnsko glasbo, se je marsičesa naučila, pravi, tudi to, kako se prepuščati zvoku in emocijam, ki jih da glasba. »Gramofon, na katerega je položil velike črne vinilne plošče, je imel neki čar, glasba je izžarevala veličino in spoštovanje. Današnji zvočni mediji žal niso primerljivi s tem,« se spominja Ylenia. Dedek Adriano je rad tudi kaj posnel in je avtor Ylenijinih prvih domačih posnetkov, ko je prepevala otroške pesmice. »Nisem še dopolnila treh let, ko sta z mamo ugotovila, da imam posluh za petje, in začela sem obiskovati pevske vaje otroškega zbora Frana Venturinija v Domju pri Trstu,« pripoveduje Ylenia Zobec Mihelič, ki je pri petih letih začela tekmovati na različnih italijanskih pevskih prireditvah. Za en nastop si je izbrala celo pesem z naslovom »Nonno Superman«. No, poleg petja so Yleniji v otroštvu delali veselje tudi domači ljubljenčki: muce, dva kužka, morski prašički, činčile in ribice.
Šola in pevski začetki
Šolska leta je Ylenia Zobec Mihelič preživela v italijanski šoli s slovenskim učnim jezikom. »Ponosno smo praznovali vse Prešernove praznike s kulturnim programom s slovensko tematiko, na katerih sem skoraj vedno kaj zapela in recitirala,« pripoveduje Ylenia, ki je v tem času začela sodelovati s skupino Faraoni. Leta 1996 sta Nelfi Depangher in Enzo Hrovatin napisala skladbo, ki jo je izvedla na otroških Melodijah morja in sonca. To je bila njena prva slovenska skladba z naslovom Poletje, saj je dotlej nastopala predvsem v italijanskem okolju in prepevala pretežno v italijanščini; s skladbo Poletje pa se je njeno ime začelo pojavljati v Sloveniji. Nekaj let kasneje je Ylenia pela spremljevalne vokale na koncertu Faraonov, leto kasneje pa je bila že gostja na koncertih. Nelfi Depangher je pravzaprav avtor besedila njenega prvega velikega nastopa na Melodijah morja in sonca leta 2001 s skladbo Simfonija, ki jo je uglasbil Patrik Greblo. Kasneje je Ylenio glasbeno usmerjal in zanjo ustvarjal Marino Legovič, s katerim sta se pogosto skupaj pojavila na različnih festivalih. Ker je Ylenia, ki je bila vzorna učenka, vedno rada ustvarjala in risala, matematika in tehnični predmeti pa so ji vedno ležali, se je vpisala na višjo srednjo šolo na Državni tehniški zavod Žiga Zois v Trstu, na oddelek za geometre. »Najhuje mi je bilo pri urah telovadbe, čeprav se sicer rada razgibavam, rada imam gimnastiko, kotalkanje in ples in sem se z vsem tem ukvarjala v različnih obdobjih svojih otroških in najstniških let,« pripoveduje pevka in arhitektka, težava pa je bila v tem, da je bila v razredu, kjer je bila večina fantov, ki so bili skoraj vsi zagreti športniki in so zato pri urah telovadbe največkrat igrali nogomet ali košarko.
Smer – arhitektura
Kot logično nadaljevanje preteklih šolskih let je Ylenia pri vpisu na tržaško univerzo izbrala arhitekturo: »Ko sem obiskovala fakulteto, sem imela kar precej pestro obdobje,« pripoveduje, saj je imela veliko pevskih nastopov, igrala pa je tudi v gledaliških predstavah. V teh letih je odrasla, se razvila, se spremenila in sredi tega obdobja spoznala tudi svojega bodočega moža. »Danes sem definitivno drugačna Ylenia kot tista, ki je bila uspešna na Slovenski popevki v prejšnjem desetletju. Imam iste vrednote, le moj pogled na svet je nekoliko drugačen. Prav tako je drugačna glasba, ki mi je danes bliže in jo danes izvajam,« prizna Ylenia. Njeno glavno življenjsko vodilo je delati dobro in pri tem ji je bila glasba vedno v oporo. Marsikdaj z besedami ni znala izraziti svojih občutkov, vedno pa jih je lahko sprostila skozi glasbo, kar jo je obdržalo živo, pokončno in močno. »Življenje me je naučilo, da se stvari zgodijo, ko se morajo. Tako lepe kot včasih slabe. Včasih blestiš, včasih moraš nekaj ‘zavoziti’, da se potem pobereš in zrasteš močnejši in boljši,« pravi Ylenia, ki je dejala še, da je vsaka napaka neprecenljiva življenjska lekcija, pomembno je le, da ne obupaš, verjameš vase in v to, kar delaš. Prepričana je, da se vse uresniči, ko je pravi čas za to, in to po navadi ni nikoli takrat, ko bi človek rad – pa vendarle vedno pravočasno.
Narodno zavedni
Ylenia je glasbeno odraščala ob pretežno italijanski glasbi, zato jo je to po njenem zaznamovalo z drugačnostjo, ki je ob poplavi raznovrstnih izvajalcev na sceni dobrodošla. Ko jo vprašamo še o drugih razlikah med življenjem v Italiji in Sloveniji, pravi: »Slovenci za mejo smo bolj narodno zavedni, kot Slovenci na domačih tleh. Ohranjanje slovenskih običajev, šol, cerkva in jezika čez mejo ni preprosto. Še posebej ker se v krajih, kjer živi veliko Slovencev, najdejo tudi nekatere nestrpne skupine Italijanov.« Med nastopanjem po Italiji in na fakulteti v Trstu pa je spoznala, da zamejske Slovence Italijani, ki živijo v bolj oddaljenih krajih, bolj spoštujejo in na neki način občudujejo, ker so dvojezični od otroštva. Trenja med Italijani in Slovenci nastajajo na območjih, kjer je stik med narodoma neposreden. Sicer pa je Ylenia, šele ko se je podala v slovenske glasbene vode, spoznala, kakšen pečat so na njej pustila italijanska tla, medijski prostor in kultura. »Prva ovira je bila moja italijanska dikcija slovenščine, zaradi katere se mi je dogajalo, da sem izrazila svoje mnenje in kasneje ugotovila, da me marsikdo ni razumel oziroma me je razumel narobe,« se spominja Ylenia. Zamejski Slovenci namreč marsikaj povedo v slovenščini kot dobeseden prevod iz italijanščine. Po nekaj napakah, ko je bila nehote celo žaljiva, si ni več upala sproščeno izražati svojega mnenja v slovenščini, da ne bi česa narobe rekla. In čeprav je na slovenski glasbeni sceni že dolgo, je šele zdaj, ko živi v Sloveniji, samozavestnejša v izražanju.
Prihaja Utrinek
V zadnjih dveh letih se Ylenia ne ukvarja samo s petjem in poučevanjem petja, pač pa še z marsičim, predvsem s podjetništvom, oblikovanjem tiskovine, spletnih vsebin in z videoanimacijami. Glasba je njena življenjska sopotnica na vsakem koraku in jo bo vedno spremljala ne glede na to, s čim se bo še ukvarjala. »Marsikdo pride k meni po nasvet glede interpretacije, za glasbene kolege pa sem v zadnjem času napisala kar nekaj besedil, jih nekaj tudi prevedla in priredila v italijanščino,« pravi Ylenia, ki s svojim možem Tadejem Miheličem, glasbenikom in producentom, ta čas snema novo ploščo in zastavlja novo smer na svoji glasbeni poti. Če ne bo nepričakovanih zapletov, bo prav letos izšla plošča z naslovom Utrinek. Glasba, ki nastaja, je povsem akustične narave in zelo čustveno obarvana, nam zaupa Ylenia, ki ob izidu nove plošče načrtuje tudi kak promocijski koncert. »Odtenek prihajajočega projekta ste lahko slišali v skladbi Confidenza, ki je nastal v duetu z na žalost nedavno preminulim Oliverjem Dragojevičem, ki je bil objavljen lani decembra,« še pove Ylenia. Letošnji dopust sta z možem zamenjala za snemanje v studiu in se samo nekajkrat, ko je nastopila prava poletna vročina, zapeljala do Krka. Sicer pa se Ylenia v zadnjem obdobju, potem ko je malce opustila prejšnje hobije slikanje, fotografiranje, ustvarjanje nakita in šivanje, najraje sprosti ob peki slaščic: »Rada imam okuse, začimbe in strukture … To umirja moje čute!«
