Veliko je bilo govora o najini poroki, veliko prelitega črnila in govoric med ljudmi. Poroka in skupno življenje je priložnost in ne obremenitev. Potrebno se je dopolnjevati in to priložnost izkoristiti. Veliko sva se pogovarjala o tem in razmišljala. Čakala sva na pravi trenutek in zgodil se je. Poroka je bila zelo enostavna in preprosta. Samo za naju, za najino dušo. Želela sva, da bo dogodek najin, da naju nihče ne moti. Potekala je v intimnem vzdušju moje domačije, sedaj najinega doma, na sedežu Mednarodne mirovniške fundacije Beli golob, ki je nad portalom- vhodom v domačijo ob pozlačenem klavirju, ob prisotnosti matičarjev gospe Lidije Brulc Leban in najinega prijatelja Stojana Cotiča, ter fotografa Matjaža Prešerna, torej brez svatov in prič (danes je to mogoče), intimno, zelo osebno. Povedati moram, da je bilo to prvi del najine poroke, torej civilni del. Cerkvena poroka pa še pride…kdaj, kje…pa naj bo zaenkrat skrivnost. Prstana je izbrala Patricija, ki ima umetniški občutek za te stvari. Meni so bili že ko sem jih videl na slikah zelo všeč. Sta iz belega zlata in imate vgravirani imeni. Patricija nosi moje ime, jaz pa njeno. Izbrala je tudi obleko, ki je nekaj posebnega, zdi se mi, da je zelo drugačna od klasičnih poročnih oblek. Moja obleka pa je klasična, torej klasični črn smoking in obvezna bela kravata. Brez moje obvezne beline pač ne gre. Takšen je bil prvi del, torej civilni. Cerkvena poroka bo tudi nekaj posebnega, drugačna…lahko izdam samo, da bo potovanje…..Tako, kot poroka, je bilo tudi slavje samo najino, v najinih srcih je bilo zelo slovesno, čarobno, veselo. Mislim, da je to najbolj pomembno, da je duša izpolnjena, da srce igra. Seveda pa brez klavirja ni šlo. Takoj, ko sva dahnila tisti »usodni DA« sem sedel za pozlačeni klavir in zaigral, z vsem srcem, vesel in zadovoljen.
In še misel za konec….vsak človek je osebnost zase in prav je tako. Različnost v določenih pogledih je lahko tudi prednost…pomembno se je dopolnjevati…vsak je prinesel v zakon polovico in sedaj je celota..
