10 C
Ljubljana
petek, 23 aprila, 2021

Zloraba lažnih profilov in pomanjkanje interesa za ureditev problematike

Piše: Andrej Magajna, Žiga Šorli

Upali smo, da bo afera okoli dvojnega tvita  poslanke DZ – zadeva  »kopriva« – le odprla zelo staro anomalijo Slovenije v post-tranzicijskem obdobju : ekspanzijo lažnih profilov v službi politike,  eno od dozdajšnjih, pravzaprav  tabuiziranih tem.

Zato tudi upamo, da bo ravno zaradi problemov, ki jih odpira, prinesla tudi korist za demokracijo. Pozivamo državni zbor, da prouči in najde sistemsko rešitev, da se tovrstne anomalije odpravijo ali vsaj bistveno zajezijo. Novi socialdemokrati (NS) smo na te anomalije opozorili  (še pod predhodnim imenom naše neparlamentarne stranke: Krščanski socialisti Slovenije – Krekovi socialisti) že pred leti in to na različnih nivojih. V dopisu datiranim s 5.2.2016 (priponka) , ki smo ga poslali takratnim poslancem DZ  in medijskim hišam, pa se nismo omejili le »sovražni govor« ; ampak izpostavili to, na kar se sedaj le (sprenevedavo) namiguje:  da se stranke promovirajo tudi s pomočjo lažnih profilov tako imenovanih »državljanov« za ta namen najemajo kadre in jih plačujejo. Bojimo pa se, da se bo vse ustavilo pri anatemiziranju poslanke zaradi dvojnega tvita in stranke, ki ji pripada. Ob tem razvpitem dvojnem tvit-profilu imamo spet opravka s tipičnimi dvojnimi merili, ko se na pranger pribija le ene, o mnogo hujših zadevah pa se molči oz. niti noče raziskovati. Objave  dvojnika poslanke v medijih, same po sebi po sebi niti ne moremo uvrstiti v sfero sovražnega govora. In kaj (?) naj bi bile te »hujše zadeve« :

1.) Glavni  protagonisti sovražnega govora izhajajo ravno s strani ustvarjalcev lažnih profilov. Pravzaprav ne gre za avtorje brez imena, ampak lažna poimenovanja, ki prikrivajo identiteto. Očitno si z lažnim imenom in predpostavko, da se jih težko razkrije, upajo več – pri blatenju svojih političnih nasprotnikov. Spomnimo se na simpozij o sovražnem govoru v Državnem svetu, pa razprav leta 2013 in 2016 v Državnem zboru. Koliko prerekanj »kdo je bolj sovražen«, kdo uporablja bolj nespodobne izraze! Vendar za sprejetje konkretnih predlogov, da se na tem področju naredi red, sistemsko preprečujejo zlorabe, ni bilo nobene politične volje.

2.) Problem pa ni le nekulturno in sovražno izražanje. V sfero lažnih profilov sodijo celo kazniva dejanja, ki se ne procesirajo in sankcionirajo:

– kazniva dejanja iz področja nedopustnega blatenja oz. osebnih žalitev državljanov

– izražanja nestrpnosti in ponižujoče retorike do posebnih družbenih skupin;

– širjenja dezinformacij s ciljem diskreditacije posamezne osebe ali skupine.

Čeprav bi morali za vse te zlorabe posamezniki odgovarjati, je storilce sila težko  identificirati in sankcionirati. Uredništva internetnih medijev, administratorji oz. skrbniki različnih profilov ne opravljajo svojega dela in le redki razpolagajo z verodostojnimi podatki o pišočih. Za pridobitev podatkov o storilcih je potrebno pridobivati celo sodne naloge. Vendar menimo , da bi se v veliki meri to dalo urediti, le če bi bila politična volja. Svoboda in odgovornost ne moreta biti vsak sebi, ampak o v medsebojni soodvisnosti Transparentnost pa bi morala biti imperativ pri vseh , ki s svojo besedo javno nastopajo – ne samo izvoljenih politikov, ampak tudi na nivoju civilne družbe. Pravico imamo vedeti, kdo stoji za povedanim! Še toliko bolj pa takrat , ko nekdo prestopi prag dopustnega – opredeljenega po ustavi, zakonu in sodni praksi. Indentifikacija storilcev, ki mora biti za žrtve in njihove zastopnike realno uresničljiva,  je predpogoj, da le ti dobijo svoje zadoščenje; storilci pa ustrezno kazen. Postopki identifikacije storilcev so zapleteni in  oteženi. Tisti, ki so se tega lotili v praksi pogosto rečejo: misija nemogoče. Iskanje možnih rešitev, ki naj bi jih proučil tudi zakonodajalec:

  • Uredništva spletnih medijev, ki ob objavah dopuščajo komentarje, priobčujejo državljanom članke / prispevke, jim omogočajo blog-strani in podobno, bi morala pridobiti verificirane podatke o njihovi identiteti (ime, priimek, rojstni podatki in naslov)
  • Psevdonimi pod objavami, v koliko so dopuščeni, (čeprav bi bilo za javni govor treba postaviti etično merilo, da vsak javni govor zahteva tudi osebno odgovornost) morajo biti v uredništvih zavedeni z verodostojnimi imeni in naslovi.
  • Osebam, ki se čutijo prizadete, mora biti dana možnost ogovora na istem mestu in obsegu, kjer je bila objava, v skladu že z znanimi ureditvami v medijski zakonodaji.
  • Tudi prizadeti, ki uveljavljajo svoje pravice se morajo ustrezno identificirati.
  • Za mednarodna socialna omrežja: Facebook, Twitter, inp,.. , v katere je prijava enostavna in od uporabnikov ne zahtevajo posebne verificirane identifikacije, bi morali v Republiki Slovenije uvesti sistem »vmesnikov«, ki prijaviteljem nalagajo predhodno indentifikacijo v Sloveniji. Ravno ti mediji so množična središča lažnih profilov, zavetišča sovražnega govora in tudi preko njih se vrši propaganda političnih strank – za domače namene.

Te alineje so bolj cilji kot končne rešitve. Te je šele potrebno pripraviti. Zavedamo se, da pravno oz. nomotehnično zadeve niso enostavne.

3.) Posebno področje, ki je še vedno neke vrste tabu tema, pa je uporaba lažnih profilov, ki ne nastajajo v civilni sferi,  ampak jih ustvarja etablirana politika za namene politične propagande in / ali diskreditacije političnih konkurentov oz. nasprotnikov. Čeprav to področje morda sploh ni kaznivo, pa smo ga v tem dopisu še posebej podčrtali, saj gre  vseeno za družbeno anomalijo oz. nedopustno družbeno prakso.

Dodatna obrazložitev k 3. točki: Že nekaj časa se torej strankarska politična propaganda, tud si s pomočjo lažnih profilov – tako imenovanih »državljanov« – odvija na socialnih omrežjih. Ne delajmo si iluzij, da so družbena omrežja, to »carstvo internetne svobode« prepuščena svobodnim interesom posameznikov; iluzij da stranke oz. politični klani ne posegajo tudi v ta vedno bolj razširjeni »bazični nivo demokracije«; še zlasti, ker se  tiskani mediji srečujejo z vedno nižjo naklado in posredno manjšim vplivom. Politične stranke vse po vrsti zanikajo, da bi spodbujale člane k odpiranju lažnih profilov, da bi to dejavnost celo same organizirale ter da bi novačile oz. plačevale zunanje pomočnike/sekundante.  Vsekakor se teh metod ne poslužujejo vse stranke; bolj te, ki imajo za to kadre in tudi finančna sredstva Ti, ki bolj pozorno analizirajo objave na družbenih omrežjih opažajo, da so tako afirmativna sporočila,  kot diskreditacijske oznake nasprotnikov – med sicer navidezno  nepovezanimi posamezniki – po vsebini in obliki, neverjetno podobne in kar usklajene. Niso pa to le vtisi. V omenjenem dopisu naše stranke iz leta 2016, (ki je tudi v prilogi) smo zapisali, da smo  prišli do informacij od samih najetih izvajalcev, distributerjev  fake profilov, ki so takrat bili celo pripravljeni spregovoriti. Ustvarjali pa niso le »dvojnike, ampak so nastopali z več izmišljeni imeni; po potrebi pa celo sami s seboj ustvarjali polemike – seveda po navodilih in  v korist naročnika. Zanimivo, da s strani raziskovalnih novinarjev za pojasnitev oz. osvetlitev teh naših navedb takrat ni bilo interesa oz. menimo, da jim odgovorni uredniki tovrstno raziskovanje niso dovolili; kar kaže na sprego med strankami in mediji (tako imenovano četrto nadzorno vejo oblasti). To slednje pa je še posebej zaskrbljujoče. Zanimivo pa , da  so se, oz. bili aktivirani »danes« ob dvojnim tvitom poslanke. Sporno je torej novačenje, oziroma, povedano drugače, kar je tudi bistvo tega dopisa: Stranke oz. politično interesni klani na prikrit način posegajo v sfero civilne družbe za svojo promocijo in diskreditacijo drugih. V enopartijskem sitemu so bile zadeve celo bolj transparentne. Vedelo se je, da uredniško  politiko umerja partijski vrh. Tihoma pa tudi to, da na »terenu« deluje razvejana mreža sodelavcev službe državne varnosti, ki niso le nadzorovali »proti državne elemente«, poslušali kaj govore ljudje, ampak tudi, pod krinko, prop-agitovsko usmerjali javno mnenje. Ob tem, ko ne moremo s popolno gotovostjo vedeti  ali  je bilo to omrežje čisto v celoti razgrajeno in dezaktivirano, močne stranke ustvarjajo nove baze »kvazi državljanov«, ki na terenu socialnih omrežjih prikrito usmerjajo javno mnenje. Kar sedem strank iz registra ima v imenu izraz oz. izpeljanke iz besede »demokracija«. Na pravo in demokracijo pa se v programih praktično sklicujejo vse. Ali smo dejansko prešli v demokracijo, ali le iščemo posodobljene načine obvladovanja »demosa«? Kje so meje zvijačnosti političnega uma !? Od tod pomislek, ki ni brez osnov, da po letu 1990 nismo prešli iz eno-partizma že kar v demokracijo, ampak v več-partijski sistem. Vsekakor smo po tranziciji naredili napredek, da pa bodo deklarirani demokratični standardi dejansko zaživeli, je potrebno prepoznati in odpravljati anomalije – med katerimi je prav gotovo tovrstno netransparentno oz. prikrito poseganje etablirane politike v civilno družbo. Pravzaprav angažma članstva in simpatizerjev posamezne stranke, da se oglašajo v podporo le te, ne bi smelo biti sporno. Določena ravnanja je le potrebno ločevati. Moralno sporno pa je, če se skrivajo za lažnimi imeni in celo ustvarjajo polemike, v katerih igrajo dvojne vloge. Njihovi »večkratniki« ustvarjajo občutek množičnosti; iz socialne psihologije: javno psihozo – v korist »našim« in škodo »drugim«. Docela nesprejemljivo pa je, če ti lažni državljani posegajo v zakonsko nedopustna dejanja blatenja, pozivanja k nasilju, nestrpnosti do drugačnih – opredeljenih v Ustavi. Zavedamo se, da se bo na vse pobudnike, ki zahtevamo red na tem področju, vlile kritike o omejevanju svobode, a kot rečeno, zadeve kot se odvijajo v praksi sedaj (in to vedno slabše) kažejo na očitno neravnovesje med svobodo izražanja in odgovornostjo za svoje besede!

PREDLAGAMO da (poleg zgoraj nakazanih možnih rešitev): Državni zbor oz. njegova matična telesa (predvsem odbor za kulturo in pravosodje)  skliče tematske seje na to temo in naloži strokovnim vladnim strokovnim službam, da pripravijo zakonske podlage za ustrezno zakonsko regulativo.

Zadnje novice

Sorodne vsebine