11.7 C
Ljubljana
sobota, 17 aprila, 2021

Združenje zasebnih vrtcev Slovenije kritično o predlogu zakonskih sprememb, ki ga je vložila leva opozicija

Piše: ZZVS

Analiza in ocena stanja

Združenje zasebnih vrtcev Slovenije zastopa 73 poslovnih subjektov, ki vodijo 81 zasebnih vrtcev v Sloveniji. Od teh vrtcev je 17 koncesijskih, 46 vrtcev deluje po programu nacionalnega Kurikuluma za vrtce, ki je obogaten z raznolikimi vsebinami, 20 jih izvaja program Montessori, 13 program Waldorf in 2 svoj lasten program

V Združenju zasebnih vrtcev Slovenije se zavzemamo za kakovostno in pluralno predšolsko vzgojo, ki jo lahko zagotavljamo le ob sočasnem obstoju tako javnih kot zasebnih vrtcev. Ad hoc rešitve in pomembne sistemske spremembe brez analitičnih in argumentiranih dejstev so nedopustne in predvsem v škodo predšolski vzgoji.

Predlagatelj zakona že v uvodni oceni stanja in razlogih za sprejem zakona napačno opredeljuje financiranje predšolske vzgoje. Res je, da so občine z zakonom zavezane k zagotavljanju zadostnega števila mest v vrtcih kot tudi k financiranju predšolske vzgoje. Starši na podlagi oddane vloge pridobijo odločbo o uvrstitvi v plačilni razred za plačilo vrtca. Razliko do polne cene jim financira občina. Zasebni vrtci prejmemo zgolj 85% teh sredstev, ki jih občine sofinancirajo staršem glede na njihovo odločbo o umestitvi v plačilni razred. Če bi občine financirale zasebne vrtce, potem bi jim pokrivale tudi druge stroške, kot jih pokrivajo v javnih vrtcih, stroške prostora, amortizacije, dodatnih ugodnosti, prostih mest ipd. Že sam temelj zakona sloni na napačnem izhodišču, ki ne drži. Občine ne financirajo zasebnih vrtcev, ampak financirajo starše, ki so njihovi občani.

Predlagatelj navaja, da je v zasebne vrtce v Republiki Sloveniji vključenih 5,6% predšolskih otrok, ki obiskujejo vrtce. Dolgoletno EU povprečje vključenosti otrok v zasebne vrtce se giblje okrog 25% s trendom rasti za slabo odstotno točko v zadnjih letih (leto 2018 27%), Slovenija pa se pri tem giblje povsem na repu EU, med tem ko imajo vse sosednje države bistveno večji delež zasebnih vrtcev (Madžarska 11%, Hrvaška 19%, Avstrija 26%, Italija 28%, pa Nemčija npr. 67%). Vpogled v prosta mesta v vrtcih pove, da se starši zanimajo za vpis v zasebne vrtce, kar lahko razberemo iz relativno velike napolnjenosti le teh. Ob tem je gotovo potreben razmislek o boljšem financiranju in večji podpori za delovanje zasebnih vrtcev, da bi lahko starši uresničevali pravico do izbire. Ob tem je navedba, da so se zasebni vrtci od leta 1996 zelo razmahnili, izjemno zgrešena in neutemeljena, saj že delež le teh priča o tem, da je že trenutna ureditev financiranje predšolske vzgoje izjemno nenaklonjena zasebnim vrtcem, prav tako je iz podatkov zadnjih let razvidno, da število zasebnih vrtcev ne narašča, ampak se je ustalilo in uskladilo glede na potrebe na posameznem področju.

Analiza trenutnega stanja predšolske vzgoje nam nakazuje, da občine nimajo dovolj prostora, da bi sprejele vse otroke, ki so vpisani v zasebne vrtce na njihovem območju. Vendar pa je ob tem predlagatelj zakona dodal, da mora imeti občina dovolj prostora le za otroke, ki imajo prebivališče v občini kjer zasebni vrtec deluje. To pomeni, da mest za otroke iz drugih občin nihče ne bo zagotavljal, starši bodo postavljeni v neenak položaj, odvzeta jim bo tudi pravica do izbire. V zasebnih vrtcih vključenih v Združenje zasebnih vrtcev je delež otrok izven matične občine sedeža vrtca več kot 30%(podatek januar, 2021), medtem ko je delež otrok, ki obiskujejo javne vrtce izven občine nekaj manj kot 7% (podatek junij, 2018). Kljub navedenemu pa je število otrok, ki obiskujejo javne vrtce izven matične občine prebivališča, višje od števila vseh otrok vključenih v zasebne vrtce (5.168 otrok v javnih vrtcih izven občine – podatek za 198 občin; 4.265 otrok v zasebnih vrtcih – podatek za 198 občin; podatki so zbrani na dan 30. 6. 2018). Ob tem je potrebno še dodati, da občine nimajo prav nobenega vpliva na višino plačila za otroke, ki javne vrtce obiskujejo izven občine prebivališča. Matična občina mora javnemu vrtcu v drugi občini plačati polno ceno vrtca, ki velja v drugi občini (100% cene programa), medtem ko vsaka občina plača zasebnemu vrtcu, ne glede na to v kateri občini se nahaja, 85% lastne cene programa (cene, ki jo je sprejel občinski svet in velja za javni vrtec). Iz zapisanega sledi, da imajo občine več vpliva na sofinanciranje plačil staršev v zasebnih vrtcih, kot na sofinanciranje plačil staršev, ki obiskujejo javne vrtce izven občine, ob dejstvu, da je slednjih celo več.

Starši so dolžni skrbeti za svoje otroke in jih vzgajati skladno s svojimi prepričanji in vrednotami. Le tem sledijo tudi ko se odločajo za vpis otroka v vrtec. Pri izbiri vrtca se oprejo na svoje vrednote in svoj življenjski stil, seveda pa tudi časovne in finančne zmožnosti, ki jih imajo. S tem ko izberejo vrtec, ki jim ustreza, izvajajo svojo dolžnost skrbi za svoje otroke. Možnost izbire vrtca je kvaliteta, ki jo posamezno okolje lahko ponudi, drugo spet ne. Vsekakor pa ni dopustno, da se pravica do izbire omejuje, oziroma, da se z zakonskimi predpisi starše, ki želijo izbrati drugače kot si to želi občina, kaznuje in se jim odreka pravica, ki je z odločbo pridobljena – pravica do znižanega plačila vrtca.

Številni župani občin, v katerih delujejo zasebni vrtci, le te podpirajo in v njih vidijo dobrobit za celotno lokalno skupnost. Vsaka dejavnost se ob pojavu konkurence razvija bolje in napreduje, v monopolnem položaju pa stagnira. Sicer maloštevilni zasebni vrtci, smo močno pripomogli k dvigu kvalitete in ponudbe predšolske vzgoje v okoljih kjer delujemo. Temu pritrjujejo tudi župani teh občin.

Vsebinske pripombe

Predlagana sprememba:

V 34. člen Zakona o vrtcih se doda besedilo »če imajo za najmanj dva oddelka vključenih otrok«.

Predlagatelj svojo zahtevo utemeljujes skrbjo za stabilno delovanje zasebnih vrtcev in omogočanje trajne varnosti za starše, ki imajo otroke vključene v zasebne vrtce, a hkrati predlaga tudi nestabilen sistem financiranja staršev otrok v zasebnih vrtcih, kjer bo lahko občina vsako leto odločala ali bo staršem sofinancirala plačilo zasebnega vrtca ali ne. Prav nobena raziskava ne potrjuje trditve, da dva oddelka vrtca zagotavljata večjo stabilnost delovanja le tega. Tudi če vrtec deluje v okviru zgolj enega oddelka ima vse potrebne dodatne prostore in deluje kot zaključena celota vrtca. Naj ob tem dodamo, da tudi številni javni vrtci delujejo na podružnicah zgolj z enim oddelkom. Na ta način se lahko ponudba predšolske vzgoje razširi tudi v manj naseljena podeželjska okolja.

Predlagani zakonski spremembi v celoti nasprotujemo.

Predlagana sprememba:

Doda se 34.a člen – Zavrnitev financiranja zasebnega vrtca

Občina lahko zavrne financiranje zasebnega vrtca, če ima na svojem območju dovolj prostih mest za vse otroke s stalnim prebivališčem v občini, ki obiskujejo zasebni vrtec.

Če želimo zagotoviti dovolj prostora za vpis vseh predšolskih otrok, je najprej potrebno analizirati zakaj se le ta pojavljajo. Odgovor nam ponuja že dejstvo, da imamo po eni strani v občinah prosta mesta, po drugi strani pa v istih občinah čakalni seznam. To pomeni, da prosta mesta nastajajo zaradi normativov za oblikovanje oddelkov. Prosta mesta se pojavljajo predvsem v drugem starostnem obdobju, kjer normativi dovoljujejo več otrok v oddelkih (22). Čakalne liste pa so predvsem za vpis v oddelke prvega starostnega obdobja, kjer je normativ za oblikovanje oddelka bistveno nižji (12 otrok). Prav tako so prosta mesta na manj poseljenih delih mest, medtem ko prostora v središču mest ni. Starši ne želijo voziti otrok več 10 kilometrov izven svoje poti, v vrtec, kjer je v tistem trenutku prostor, zato so številni na čakalnem seznamu. Zakaj predlagatelj meni, da bodo starši ob ukinitvi financiranja otrok v zasebnih vrtcih, le ti zapolnili prosta mesta, ki so na voljo? Ob tem predlagatelj poudarja, da želi preprečiti negospodarno ravnanje z javnimi sredstvi, a konkretnih izračunov ne predstavi. Otrok v zasebnem vrtcu občino v povprečju stane 60% stroška glede na otroka v javnem vrtcu. Če pogledamo le na primeru Mestne občine Ljubljana, ki je zasebnim vrtcem v letu 2019 plačala 1.723.595€ razlike oskrbnin staršev, to pomeni, da če bi bili ti otroci vključeni v njene javne vrtce, bi plačala še dodatnih 1.150.000€. Torej je bil v letu 2019 to prihranek na račun staršev otrok v zasebnih vrtcih v Mestni občini Ljubljana. Ta razlika se poojavi zaradi dejastva, da občina staršem otrok v zasebnih vrtcih sofinancira zgolj 85% cene programa, hkrati pa svojim javnim vrtcim krije še stroške, ki niso del cene in dodatne ugodnosti, ki jih nudi staršem otrok, ki obiskujejo javne vrtce.

Predlagatelj navaja, da bodo občine še dodatno vlagale v gradnjo kapacitet za predšolsko vzgojo, zato je na mestu vprašanje ali je to gospodarno ravnanje z javnimi sredstvi, če občina kljub delovanju zasebnih vrtcev na svojem območju, njihove kapacitete zanemari in vlaga v izgradnjo novih. Seveda ob zgoraj navedenem dejstvu, da občina pri otrocih v zasebnih vrtcih v primerjavi z otroci v javnih vrtcih, celo prihrani.

Če hočemo narediti vrtce družinam dostopne, ne smemo izhajati iz popolne napolnjenosti vrtcev, ker je ta možna samo v primeru, da praviloma vsako leto zavrnemo določeno število otrok. V realnosti je namreč veliko spremenljivk, ki vplivajo na vsakoletni vpis otrok v vrtce, zato tega števila ni mogoče točno napovedati in nujno potrebujemo prilagodljiv sistem. Tu gre za preseljevanje, menjavanje služb, odpiranje novih delovnih mest, vpisovanje otrok v druge občine itd. Dober primer velike spremembe, je bila sprememba zakonodaje na področju brezplačnega drugega in nadaljnjega otroka. Med temi spremenljivkami je tudi število mest v zasebnih vrtcih, kar pa je po podatkih iz preteklosti delovalo blažilno. V času pomanjkanja je število zasebnih vrtcev nekaj hitreje raslo, kar je blažilo pomanjkanje mest. V zadnjih petih letih, ko prostih mest ne primanjkuje več, pa se je rast ustavila oz. je prišlo celo do stagnacije števila otrok v zasebnih vrtcih. To nakazuje, da so se zasebni vrtci prilagajali realnim potrebam.

Avtonomijo občin na področju predšolske vzgoje pa je možno doseči s številnimi drugimi ukrepi, ki ne bodo protiustavni in ne bodo kršili pravic staršev ter jih postavljali v neenak položaj. Večja naj bo avtonomija občin pri normativih, možnost hitre postavitve začasnih objektov, pa tudi gradnja večnamenskih prostorov, ki se poleg vrtčevske dejavnosti lahko uporabijo tudi za druge namene. Zmanjšan pritisk na javne vrtce hkrati omogoča tudi zadostitev prostorskim normativom, ki se jim prehodno obdobje izteka.

Povečanje avtonomije občin, kot jo predlaga predlagatelj zakona, bi pomenilo, da bi v prihodnosti občina odloča o stvareh, o katerih danes odloča višja inštanca, kot je vlada ali celo EU. V primeru vrtcev država ni vzela pravice o odločanju o višini financiranja posameznih zasebnih vrtcev, pač pa je kot uzakonjeno pravico določila pravila, po katerih lahko zasebni vrtci pod enakimi pogoji uresničijo zasebno pobudo, kot element uravnoteženja pa bistveno nižji delež financiranja. Pravico do izbire različnih programov in pristopov je država dodelila staršem, kot njihovo pravico do izbire. Morebitna dodelitev te pravice občinam ne bi pomenila povečanja njihove avtonomije, pač pa onemogočanje in omejevanje svobodne izbire staršev, ki je ustavno zagotovljena.

Vprašanje ustavnosti predlagane novele zakona

Po ustavni odločbi iz leta 2001 ni dovolj zgolj formalna možnost ustanovitve zasebnega vrtca, pač pa mora biti vrtec tudi sofinanciran iz proračuna. Zasebni sofinanciran vrtec je torej pravica in ne le možnost takrat, ko odpove javno načrtovanje vrtčevskih kapacitet oz. ga ni mogoče podrediti kriteriju, kot je razpoložljivost javne infrastrukture.

Poleg tega, da je možnost ukinitve sofinanciranja protiustavna in ni v skladu s svobodo zasebne pobude, pa le ta omogoča na dolgi rok popolno ukinitev sofinanciranja zasebnih vrtcev v občini, ki se za to odloči. Občini je potrebno vložiti dovolj denarja v občinske vrtce in na tak način lahko trajno zavre kakršnokoli financiranje zasebnih vrtcev.

Zaključek

Delovanje in financiranje otrok v zasebnih vrtcih ne pomeni negospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, prej nasprotno, kar smo dokazali s konkretnimi izračuni. Le te s strani predlagatelja pogrešamo. Podan ni bil niti en konkreten izračun in dokazljivo dejstvo, ki bi podprlo navedene trditve. Več kot očitno je, da gre za političen zakon, ki v ospredje postavlja ideologijo, ob tem pa prezre pravice staršev in otrok ter predvsem dobrobit državljanov. Namesto, da bi se pogovarjali o tem kako okrepiti delovanje tako zasebnih kot javnih vrtcih, je pred nami predlog, ki bo onemogočil delovanje zasebnih vrtcev in povzročil stagnacijo predšolske vzgoje. Politike zato pozivamo, da preigravanj levo in desno ne izvajajo na naših otrocih, na naši prihodnosti. Politične in hkrati nestrokovne odločitve lahko imajo močne posledice na predšolsko vzgojo. Sistem smo gradili več kot 25 let, ga nadgrajevali in stopali v korak s časom. S sedanjo ureditvijo ima resorno ministrstvo popolen nadzor nad zasebnimi vrtci, nad kvaliteto in izvajanjem dejavnosti v njih. Ali lahko vse to izgubimo, če bomo imeli zasebne vrtce, ki ne bodo sofinancirani in ne bodo podvrženi predpisom, ki veljajo za javne vrtce (kot sedaj velja za zasebne vrtce)? Bomo povzročili elitizem, zasebne vrtce le za tiste, ki si jih lahko privoščijo?

Vir: Združenje zasebnih vrtcev Slovenije

Zadnje novice

Sorodne vsebine