Dvignil zadnje dni spet rep je pavček,
kot pri pavih je pač običajno,
rešil namreč se dolgov je trajno,
upa, dokler mu ne poje navček.
Odkorakal pavček čez dvorišče,
se ozrl za seboj je malček,
pomežiknil mu je rdeči palček,
češ ta najde, kar pri meni išče.
Pavček brez dolgov se zdaj sprehaja,
kot viator, skratka kot popotnik,
vektor kaže smer mu tja v trikotnik,
pavčkov sprehod palčku prav ugaja.
Po dvorišču rep drži visoko,
spet kokoši namreč je nategnil,
daljši konec slamice potegnil,
treščil pavček v jamo ni globoko.
S pavčki je tako in tudi s pavi,
da nevidna vse jih ščiti sila,
jim zato usoda res je mila,
celi da ostajajo in zdravi.
Varno da ne bo dvorišče vedno,
pavček ve in se zato zamisli,
drugi pavi so takisto kisli,
saj nad njimi kroži ta skrb redno.
Se zaveda dobro tega pavček,
kakor drugi pavi vsi po vrsti,
bati se je, ko v bo enkrat v krsti
palček in bo temu zvonil navček.
