Naša (moderna) civilizacija je v fazi propadanja. Na to kažejo številna in povsem očitna znamenja – znamenja poslednjih časov te kulture, ki jih tu ne bi ponavljal, so bila že večkrat navedena. Propadanje civilizacije: to je dogajanje v človeški družbi in dogajanje v zgodovini. Vsako dogajanje pa je nekaj tako silno kompleksnega, da ga je nemogoče povsem poznati in razumeti. Zagovarjam tezo, da so možne le določene interpretacije nekega dogajanja. In tu niso odločilna samo dejstva, ampak imajo močan vpliv tudi dejavniki kot: čustva, čutenja, ideologije (miselne šablone v glavah ljudi).
Se pravi: ne gre le za »objektivnost«, ampak tudi za subjektivne ocene kot posledice številnih pogojenosti ljudi. Vendar, glede tega obstajajo neka dejstva, mimo katerih nihče ne more. Na primer: zgodovinsko dejstvo je, da je do zdaj propadla še vsaka civilizacija na Zemlji, ki so jo ustanovili ljudje. Vsaka civilizacija je torej zapisana koncu, smrti, kar kaže na to, da bi vse kulture lahko primerjali z živim organizmom, ki se rodi, raste, doživi kulminacijo in potem zaton. Torej naj bi to veljalo tudi za našo civilizacijo. Ona ni edino možna (in ne najvišja?!) oblika civilizacije, in ne bo trajala večno.
Zgodovinski razvoj naše (zahodne) civilizacije potrjuje, da je civilizacija res dinamična tvorba, ki lahko obstaja (živi) le v stalnem notranjem spreminjanju. Šla je skozi naslednje razvojne faze: srednji vek, renesansa, barok, razsvetljenstvo, sedaj živimo v moderni dobi, ki jo (še vedno) ključno določata znanost in tehnika. Renesansa je izpeljala prehod iz srednjeveške v novoveško zgodovinsko paradigmo. Renesanse (in razsvetljenstva) ne bi moglo biti brez tega, kar sta dali dve propadli kulturi: grška in rimska. Brez Grčije in Rima mi ne bi bili to, kar smo, smo v veliki meri njihovi dediči in nasledniki, kar kaže na to, da propadle civilizacije lahko pomagajo pri izgradnji nove kulture.
V sredozemskem bazenu se je ob zatonu Rima pojavila neka nova vera, krščanstvo, in srednji vek je gradil na tem, na fevdalizmu in krščanstvu, in tudi ta doba ima več faz (zgodnji, visoki, pozni srednji vek), te razvojne faze pozna tudi renesansa. V renesansi sta se zelo posrečeno srečala srednjeveška paradigma (krščanstvo) in grštvo (grška filozofija, grški logos, prodor razuma), kar je botrovalo znanstveni revoluciji, ki je v naslednjih stoletjih ustvarila moderno dobo – le-to še danes živimo.
Empirična znanost in tehnika tako ključno določata način mišljenja in življenja modernega človeka. Pri vsej tehniki gre za (visoko razvita) orodja, in ona so tej kulturi omogočila, da se je razširila po vsem svetu in začela prodirati celo v najbližje vesolje. Tehnika je dala tudi zelo močna orožja, in propad takšne civilizacije lahko potegne v propad ves svet. Naša civilizacija je racionalistična in industrijska. Racionalistična: ker gradi na racionalističnih znanjih. Industrijska: ker gradi na industrijski proizvodnji, ki jo je omogočila tehnika. Znanost in tehnika pa nista prinesli samo dobrih, pozitivnih stvari, ampak tudi številne negativne. Pokazati hočem, da je uporaba znanosti in tehnike znotraj demokracije in tržnega gospodarstva, na čemer temelji kapitalistični sistem, izvedla številne negativne učinke tudi na človeško družbo, in ravno ti učinki, ki se v času kopičijo, povzročajo propadanje kulture.
Danes smo postali pozorni na negativne učinke tehnike na naravo (onesnaževanje), kar vso to (svetovno) civilizacijo že ogroža, v kapitalistični sistem je namreč vgrajena neka napaka: ne računa z omejenostjo sveta!
Zahod je začel kazati vidne znake svojega zatona nekako na prehodu iz 19. v 20. stol., tu ne mislim toliko na neko ekonomsko krizo, ampak na duhovno in moralno propadanje, in le-to je bilo (po mojem) eden od močnih vzrokov za obe svetovni vojni.
Znanja in strukture (institucije), na čemer vse funkcionira novoveška civilizacija, vzpostavljajo zelo močne silnice, ki povzročajo degradacijo etičnih vrednot. Zakaj, kako, na kakšen način? Etični temelji so se zamajali, ker so se zamajali metafizični temelji. Zahodni človek je izgubil tisto, kar je izgrajevalo srednji vek: vero, krščanstvo. Upam si reči, da ravno zaradi empiričnih znanosti in zaradi tehnike. Z uporabo znanosti v šolskem sistemu, z uporabo tehnike v tržnem sistemu. Ta (racionalistična) znanja namreč povzročajo kugo, ki je racionalizem, in uporaba tehnike v tržnem (denarnem) sistemu vodi ljudi v materialistični način življenja, oboje pa vodi v ateizem. Zavesti bi se morali, da je človek v nekem razvoju ne le mnogo pridobil, da je zaradi prav istega razvoja tudi ogromno izgubil!
Zaradi pomanjkanja etike (nemoralnosti) pa neogibno tudi ekonomija in politika teže in manj uspešno delujeta, ni težko videti, zakaj, zato o tem ne bom pisal. Hočem povedati naslednje: tudi če odštejemo krizo okolja, se bo notranja kriza te civilizacije, glede na to, da bodo opisani dejavniki propada delovali naprej, samo še stopnjevala in poglabljala. Bliža se nam konec moderne dobe. Če pomislimo samo na Evropo: kaj je evropska levica? To so ateisti, ki jih je proizvedla moderna. In razsvetljenstvo je proizvedlo tudi prostozidarje, oboji, tako levičarji kot masoni, pa načrtujejo uničenje takšne kulture kot jo poznamo, uničenje krščanstva, družine, narodov, nacionalnih držav, v namen vzpostavljanja neke globalne svetovne Oblasti. In migranti jim pri tem pridejo zelo prav – kot naročeni.
S koncem te dobe pa seveda ni rečeno, da bo konec sveta, treba pa bo izpeljati prehod v neko novo dobo, začeti graditi naprednejšo obliko civilizacije, podobno kot je bila renesansa prehod iz srednjega v novi vek. Sicer še ni znano, kako, gotovo se mi zdi le nekaj: to bo neogibno zahtevalo globinsko in radikalno preobrazbo načina mišljenja in načina življenja. In računati bo treba z okoljem, sredi katerega bomo začenjali nekaj novega. To pa je okolje umetne narave, ki jo je ustvarila in jo ohranja tehnika, in sredi katere živi moderni človek, odtujen od resnične narave, ki jo je na planetu vedno manj. In to je stanje opustošenja v dušah ljudi in stanje kaosa v družbi. Eden največjih izzivov, ki nas čaka, je naslednji: kako se sredi takšnega sveta pravilno odločati?
Franc Bešter, Zg. Besnica
