2 C
Ljubljana
sobota, 27 februarja, 2021

Z opiranjem na predavanja prof. Dušana Pirjevca o marksizmu sredi šestdesetih – o zmagi ameriške komunistične revolucije, za zgled vsemu svetu

Ko gledamo levičarsko lepó uglašeno poročanje o ameriških volitvah po vsem svetu, bi si morali misliti, tako verjamejo žurnalisti najmočnejših medijev, da je na tem političnem tekmovanju zmagal demokratski tekmec, morda res s pomočjo nekega mednarodno pripravljenega «dopinga«, ki pa ga – vsaj do zdaj – še ni bilo mogoče dokazati, kot želi Trump, sedanji presednik ZDA. To pa pomeni, da je bil levi tekmec izvoljen povsem legalno in legitimno.

 

 Pa vendar to ni res. To pa kar dvakrat, če ne še večkrat, sploh ni res:

prvič, te ameriške volitve v resnici sploh niso bile samo ameriške;

drugič, sploh niso bile prave volitve.

Ameriške te volitve gotovo niso bile zato, ker je bila vanje vključena vsa svetovna politika z vso računalniško močjo – zlasti pa z mediji in z zadnjimi znanstvenimi dosežki, vsaj kar zadeva vzorce računalniških metod za preprečevanje nasprotnikove zmage (zmage desne strani).

S tem je bila uveljavljena že od nekdaj glavna zahteva marksistov, da desnica ne sme imeti besede v svetovni politiki, ZLASTI PA NE V EKONOMIJI, kot jo razumejo komunisti, niti ne vedno marksisti, saj običajno niso preštudirali niti enega samega Marxovega dela. Ker so bili preveč zaposleni s samo prakso. Torej gre pri zadnjih (ne)ameriških volitvah za svetovno ekonomsko socialistično revolucijo, ki jo podpira celo komunistični del Vatikana. Njeno bistvo, namreč ameriške revolucije, pa je v tem, da so zadnje ameriške volitve ves svet prepričale, kako poslej ne more nikoli več zmagati desnica, ker imajo marksisti vsa sredstva, da njeno zmago preprečijo. Takšna sredstva, ki sicer niso dovoljena, vendar nikoli ne bo nihče mogel dokazati, kot ni mogel pri zadnjih ameriških volitvah, da so bila v resnici uporabljena. Navsezadnje, pravi doping, in tudi najdražji, z najbolje plačanimi znanstveniki, je tisti, ki ga ni mogoče dokazati. To astronomsko vsoto pa so plačali podporniki ameriških komunistov, ki pa niso nujno tudi podporniki bodočega predsednika. Tokrat je pomembnejša njegova «šefica«, podpredsednica ZDA. Ta je v resnici novi, ameriški, ali pa kar globalni, Stalin.

Ker pa te ameriške volitve sploh niso bile volitve, temveč le neke vrste komunistična revolucija s starim razrednim bojem, edinim pravim Marxovim odkritjem, kot je nekoč, čisto na začetku svoje pedagoške kariere, izjavil profesor Dušan Pirjevec, obenem pa z novo marksistično etiko, zlasti antifašistično in antirasistično (Antifa), ter z novo marksistično estetiko ali kulturno teirijo oziroma multikulturalizmom (Temnopolti so pomembni), je mogoče opaziti, da se je – nekdaj zgolj na ekonomijo ali razredni boj osredotočeni – marksizem končno le dopolnil z obema kvalitetama evropske kulture. Saj klasični marksizem v resnici sploh «ni imel časa« za etiko in estetiko. O tem je tudi govoril prof. Pirjevec, pri čemer je menil, da imamo časa za stvari, ki so za nas pomembne, vedno dovolj. Očitno pa etika in estetika za marksiste nista bili vredni globlje pozornosti. Vsaj tako smo se učili o razrednem boju pri profesorju Dušanu Pirjevcu sredi šestdesetih, odličnem znanstveniku, zato ne vihajte nosu, dragi bralci, če ne upoštevam morda tudi drugačnih mnenj o tem velikem Slovencu, saj navsezadnje nisem pravnica. Nanje se obrnite, pa na naše akademike, ki so svetovno priznani zgodovinarji. Seveda pa se zavzemam za upoštevanje vseh pomembnih dosežkov slovenskih velikanov duha, ne samo za dosežke profesorja Pirjevca. Absolutno.

Zaključek:

Morala zgodbe ameriških volitev je torej predvsem v tem, da morajo desne stranke izginiti, da morajo in bodo med seboj poslej «demokratično« tekmovale samo leve – sredinske (s krščanskimi socialisti, npr. stranka Merklove), nekatere liberalne in skrajno leve, ki jih bo največ. Kljub temu pa se nam ne bosta cedila med in mleko, v to smo lahko prepričani, saj vemo, da se komunisti (skupaj s krščanskimi socialisti) med seboj še bolj sovražijo, kot sta se kdajkoli medsebojno sovražila sredinska levica in desnica, za kar so najbolj zaslužni vohuni in izdajalci, običajno vrhunski intelektualci, na obeh straneh. Pravzaprav je bila takšna vsa evropska demokracija. Vprašujem pa se, ali se bodo spet pošiljali v koncentracijska taborišča (gulage), na Gole otoke, in ali se bodo med seboj neusmiljeno pobijali, po Stalinovem vzoru. To bodo cvetele vseh vrst človekove pravice! Od njih bo vse rdeče.

Dodatek

Ko sem danes prebrala v Reporterju razmišljanje gospe Alenke Puhar o profesorju Dušanu Pirjevcu, sem napisala tale članek, ki pa sem ga zdajle še nekoliko dopolnila. Profesorja sem poznala in zelo spoštovala, pri njem sem delala b diplomsko nalogo o Mencingerjevem Abadonu, po njegovi smrti pa z njegovo drugo ženo izdelala tudi njegovo prvo bibliografijo (Dela Dušana Pirjevca, Primerjalna književnost 1979). Osebno menim, da je profesor Pirjevec za marsikaj med vojno krivil zlasti mladost borcev, nemalo pa tudi komunistični oziroma stalinistični sistem. Na partizanski boj, kot boj za obrambo domovine, pa je bil vseeno ponosen. Menim, da s tem ni nič narobe. Kar pa zadeva žrtve na obeh bojujočih se straneh, je žalostno, da še zdaj ne vemo, kaj se je v resnici dogajalo, še bolj pa to, da še zdaj ne vemo, kaj se ne bi smelo več ponoviti. Spet se po vsem svetu krepi komunizem in ogroža demokratične sisteme. Vso svetovno desnico komunisti obtožujejo fašizma in rasizma, kar pomeni, da dobro polovico človeštva čaka vse najhujše.

Zadnje novice

Sorodne vsebine