Protestiram proti jumbo plakatu, ki ga v Ljubljani srečamo na vsakem koraku od 25. novembra naprej, ko se obeležuje svetovni dan boja proti nasilju nad ženskami, aktivnosti v zvezi s tem pa bodo trajale zagotovo do 10. decembra, ko je svetovni dan človekovih pravic. Moj namen ni problematizirati aktivnosti ozaveščanja javnosti, da se je treba proti vsakršnemu nasilju boriti (to se izvaja že vrsto let), da je treba vzgojo otrok zastaviti na drugačen način, da je treba prisluhniti ljudem z izkušnjo nasilja, da je treba aktivirati vse odrasle ljudi, da se zazremo vase, najdemo v sebi otroka in se začnemo ukvarjati s pomembnimi stvarmi v življenju. Vživljanje v otroka mora biti ena od prioritet!
Vsak odrasel človek ima/mora imeti priložnost in je odgovoren zase, da ob izkušnji nasilja poišče pomoč. Vsak odrasel človek pa je dolžan, da se zavzame za ranljive skupine, ki se same ne morejo braniti, torej ko gre za nasilje nad otroki, mladostniki, starejšimi ljudmi, osebami s težavami v telesnem in duševnem razvoju, avtističnimi otroki, gluhimi, slepimi, osebami s težavami v duševnem zdravju in ostalimi ranljivimi skupinami. Mnogi sploh ne znajo ubesediti, kaj se jim dogaja, ne znajo povedati, da gre za nasilje, mnogi so bili v otroštvu naučeni, da morajo biti ubogljivi, poslušni, tiho in se podrediti. Tako se marsikje vzgaja otroke še danes.
Najprej naj povem, da zavračam vsakršno obliko nasilja nad komer koli, pa naj gre za fizično, psihično, spolno, verbalno, ekonomsko nasilje in nasilje seveda ostro obsojam, sama sem zelo aktivna na tem področju in ves čas zagovarjam ničelno toleranco do nasilja. Celotna družba mora biti zelo glasna, ko se zgodi nasilje in se postaviti na stran človeka, ki je doživel izkušnjo nasilja. Tako pa se velikokrat zgodi, da se večjo pozornost daje tistemu, ki izvaja nasilje in se ga celo zagovarja, „saj ni mogel drugače“, „naporno službo ima“, „otrok mu je potegnil živce“, „žena ga je sprovocirala, ni držala jezika za zobmi“, „v otroštvu je bil zlorabljen“, „preveč je spil“….in še polno ostalih predsodkov. Celotna družba pa bi morala biti še bolj glasna, da do nasilja sploh ne bi prihajalo. Saj smo v letu 2018. Ali vsak izmed nas opozarja na nasilje? Se upam izpostaviti? Upam zagovarjati osebo z izkušnjo nasilja, ne da bi me bilo strah za posledice? Upam na ulici, pri sosedih, v vrtcu, v družbi, med prijatelji, v šoli, na delovnem mestu posredovati, ko je očitno, da se dogaja nasilje? Upam prijaviti nasilje na policijo, na CSD in ostale strokovne službe? Ali zagovarjam ničelno toleranco do nasilja?
Moram povedati, da je v dolžini od železniške postaje do vrtca Ledina, kamor vsako jutro pospremim sina v vrtec, kar nekaj teh plakatov. Ker štiriletni sin pozna vse črke, me sprašuje, kaj ta plakat pomeni. Ali je moj sin dolžan vsak dan gledati v takšen plakat?
Plakat je namreč zelo vpadljiv, na plakatu z velikimi črkami namreč piše: UBIL TE BOM (to nam najprej pade v oči), mnogo ljudi pa spregleda tisto, kar nekateri, če dobro pogledamo, vidimo tudi črki LJ, prekriti z rdečim srcem (LJUBIL TE BOM). Spodaj pod temi besedami pa je še zapisano: Vse se začne z besedami. Tudi nasilje. Ukrepaj pravočasno: 080 11 55. Ali vsak odrasel človek ve, kaj sporoča ta plakat? Ali znamo starši otrokom povedati, kaj pomeni ta plakat?
Kje so jumbo plakati z besedami: RAD TE IMAM! LJUBIM TE! OBJEMI ME! POSLUŠAM TE! UPOŠTEVAM TE! STISNI SE K MENI! PRISLUHNI MI! PRIDI K MENI NA OBISK! Verjamem, da take besede bistveno bolj pripomorejo k temu, da se ljudje zamislijo nad sabo. In da dajo sebi priložnost za spremembo. Verjamem v to, da se z lepo besedo začne spreminjati posameznika, lokalno skupnost, vrtec, šolo in celotno družbo, v kateri živimo.
Zelo pogrešam pozitivne novice, pozitivne besede s strani tistih, ki so plačani s strani državnega in občinskega proračuna, da bodo ne samo opozarjali na krutost nasilnih dejanj, ampak bodo družbo spodbujali, da se imamo radi, da si vzamemo čas drug za drugega in da si prisluhnemo, da ne bomo tekmovali med sabo, ampak si bomo pomagali in bili sočutni drug do drugega. Ignoranca namreč najbolj boli!
Skrbi me namreč, da poleg mene večina ljudi ne ve, kakšen je pravi namen sporočila na tem plakatu, oziroma se sprašujem, če je Društvo SOS telefon sploh imelo v mislih, da bi v javnost posredovalo iskreno sporočilo o tem, da se je treba boriti proti nasilju in hkrati dati pogum ljudem, da se upremo nasilju. S stavkom UBIL TE BOM lahko sporočiš vse kaj drugega, kot pa opozarjaš na vse to, kar je zapisano v tem prispevku.
Ali se lahko tudi društvo SOS telefon zazre vase in ugotovi pri sebi, da ostajamo na mestu in se ne premaknemo v sfero, ko bo pozitivno razmišljanje o otrocih, starševstvu, odgovornosti za življenje imelo prednost pred vsakodnevnimi negativnimi novicami v medijih, ki ljudi delajo samo še bolj apatične in vdane v usodo, češ: „nič ne moremo narediti“, nič se ne da spremeniti“, kaj se bom vmešaval v spore“….
Imam občutek, da je bolj važno, da se v vrtcih in šolah izvaja spolna vzgoja, ki je sama sebi namen, v vrtcih in šolah se izvaja teorija spola in lgbt miselnost in še kaj bi se našlo. Ali je to lahko osnova za to, da se bo otrok/mladostnik rodil ljubljen in zaželjen v družino? Ali je to lahko osnova za to, da bo poleg materialnega blagostanja imel pogoje tudi za individualni razvoj vseh talentov in veščin? Ali je to lahko osnova za to, da bo pri otroku bolj kot inteligenčni kvocient pomembna čustvena inteligenca? Ali je to lahko osnova za to, da bo otrok razvil zaupanje in ljubezen s starši, ki mu bodo prisluhnili, zadovoljevali njegove resnične potrebe? Ali je to lahko osnova za to, da se bo otrok/mladostnik razvil v samostojno čustveno stabilno osebo, ki bo prekinil z vzorci iz otroštva, naj si pa sami odgovorijo. Jaz poznam odgovor in vem, da ni isti kot pri društvu.
Ko bo Društvo SOS telefon (in ostala podobna društva) vsakič povzdignilo glas, ko se zgodi nasilje, torej tudi takrat ko „kulturniki“ preklinjajo, tudi takrat, ko politiki tako z leve, desne in sredinske strani uporabljajo sovražne besede za svoje politične nasprotnike, ko „novinarji“ v javnost dajejo prenapihnjene in nepreverjene novice, ko se „novinarjem“ gre samo za biznis, ko „novinarji“ zavajajo ljudi, ko si znane osebnosti dovolijo izvajati nasilje nad kom, bom verjela, da iskreno mislijo z borbo proti nasilju.
Jaz pa bom kljub vsemu sina učila sočutnosti, razumevanja, potrpežljivosti, predanosti, zavzemanja za druge, pokončnosti, poguma, po drugi strani pa ga bom učila, da se bo znal postaviti zase, da bo znal ravnati s svojo jezo in ostalimi „negativnimi“ čustvi, učila ga bom samosvojosti, da bo znal reči NE in da bo šel po svoji poti, ne glede na to, kaj si drugi mislijo.
Barbara Rakun, Škofljica
