V vrtcu je bilo pred nekaj tedni,
so igrali fantje se kot vedno,
a bilo igranje to ni zgledno,
eden tožil je, da so poredni.
Marjanček, ki je igrače frcal,
češ da vsi so zopet ga izdali,
vsi, ki so pri igri tej se zbrali,
je odstopil v stran in sam se zbrcal.
Janči pride in ji vse pobere,
pa razloči dobre od nepravih,
ni več v igri rdečih in rjavih,
pa naj še tako se kakšen dere.
V igro vzame takšne le igrače,
ki pokonci znajo same stati,
in otroke, z njimi ki igrati
znajo se brez brcanja in frače.
Vrtec s tem opravil je nalogo,
čas je, da se gremo šolo resno,
da se razlikuje levo, desno,
vsak da svojo resno sprejme vlogo.
Vsak za šolo ni, to vsak dojame,
kdor razumen je in ne otročji,
v dve skupini se otroke loči,
ker se v šolo namreč vseh ne vzame.
V vrtcu kar precej jih bo ostalo,
Dejči, Mirči, Marjanček seveda,
Maška in Alenčica vsa bleda,
a igrač ne bo se jim več dalo.
Takšni namreč pobalini večni,
vse pokvarijo, kar le dobijo,
brez igrač pred vrtcem zdaj stojijo,
sebi smilijo se vsi nesrečni.
