Gledam, pa očem mi ni verjeti,
si pomanem jih, useknem v robec,
mar to Tanči ni, značilen gobec,
spet po sceni hodi, za umreti!
Tanči, ki se vedno je nacejal
in smejoč se kazal nam grimase,
temu spet greben in gobec rase,
ta v soseski goste bo odrejal.
Ta določal, koga se povabi,
komu dati sploh se sme besedo,
kazal Tanči svojo skrajno bedo,
na preteklost pa naj se pozabi.
Mihca in pa Markca je pripeljal,
da je z njima zopet veseljačil,
s tankim gobcem po zobeh vse vlačil
in čvekanje v pravo smer napeljal.
Gledam, pa ne morem prav dojeti,
da za to poulično predstavo
tudi sam plačujem prav krvavo,
s Tančijem da moramo živeti.
Kdo je Tanči, mar ga ne poznate?
Zdaj, trenutno, je mešétar konjski,
hvali šarca, da dragulj je kronski,
ki iz rok nikoli ga ne date.
Prej pa je za druge mešetaril,
še pred likofom se sam nalival,
mesto graj pohvale je dobival,
ker ni z gobcem Tanči ovinkaril.
Zdaj je tukaj spet in ves brezsramen
naš nacejevalec se prodaja,
misli revež, šefom da ugaja,
in ne ve, da je za vratom kamen.
Če spozabi z gobcem se le malo,
tisti kamen brž ga k tlom prikuje,
tulil Tanči bo samo še huje,
preden spet utihne gobezdalo.
