Piše: Slovenski katoliški izobraženci
Vljudno vabljeni na predstavitev nove knjige Boštjana M. Turka, Zamolčana stran: Slovenci v precepu socializmov – pričevanja o okrnjenem spominu, ki bo v četrtek, 18. 12. ob 11h v Muzeju VSO, Cankarjeva cesta 11, Ljubljana.
Vsebina knjige:
ZAMOLČANA STRAN:
Slovenci v precepu socializmov – pričevanja o okrnjenem spominu
Zamolčana stran predstavlja pregled slovenskega dvajsetega stoletja z nastavki v današnjem času. Razume ga kot stoletje dveh socializmov – nacionalnega (fašizem, nacizem) in internacionalnega (komunizem) – z enim idejnim jedrom: zanikanjem naroda, domoljubja in svobode. Obe različici sta zavračali tisto, kar je človeku naravno – ljubezen do svojega naroda ob spoštovanju drugih, kar najlepše izraža Prešernova Zdravljica.
Temelj večine slovenskih zablod in tragedij 20. stoletja je tako socializem v vseh svojih oblikah. Druga vojna se začne prav zaradi povezave med Hitlerjem in Stalinom. Mit o »odločilni vlogi partije« v NOB in o »mandatu zgodovine«, ki naj bi ga imeli njeni nasledniki, je ustvaril lažniv kokon, ki še danes omogoča levici nesorazmerno oblast (od 1945 dalje so demokratične alternative upravljale z državo le 9 let). Javni prostor je po avtorjevem mnenju ugrabljen s strani nekdanje partijske kontinuitete. A ta še zdaleč ni nepremagljiva, ne glede na vso lažno mitologijo.
Knjiga razkriva, kako so totalitarne ideologije sistematično zamegljevale in zlorabljale slovensko duhovno jedro. Izstopajoča žrtev je bil Prešeren sam – njegov Krst pri Savici, pesnitev o duhovnem preporodu in zmagi nad smrtjo, je bila v socializmu preobličena v prikaz poraza in resignacije. Avtor dokazuje nasprotno: Črtomirov krst ni vdaja, temveč zavestna odločitev za krščanstvo, ki je Slovencem omogočila zgodovinsko preživetje in vstop v evropski civilizacijski krog.
A slovenski narod je v 20. stoletju zdrsel iz zahodnega (habsburškega, individualističnega in civilizacijsko uravnoteženega) območja v vzhodni (bizantinsko-jugoslovanski) prostor kolektivizma in totalitarizma. Osamosvojitev leta 1991 in vstop v EU, evro in Schengen (1992–2007) so predstavljali vrnitev na naravno pot, ki pa je še vedno ogrožena preko kontinuitete socialističnih elit.
Najbolj nevralgična točka krvavega stoletja je prav NOB. Ta zato knjigi ni predstavljena kot herojska epopeja, temveč kot smrtni ples besov. Skozi literaturo Edvarda Kocbeka, Karla Destovnika – Kajuha in Vitomila Zupana avtor pokaže, kako absolutna resničnost partizanskega boja je bila smrt: likvidacije soborcev po partijski volji, nesmiselne vojaške akcije ter kolektivna ontologija umiranja (»milijon umirajočih med mrliči«) so njegove temeljne določilnice. Vsi veliki pisci NOB so pričali o isti resnici: revolucija je prinesla oblast partije: smrt je bila njeno orodje in edini zmagovalec. Da je padlo 3.000 nemških vojakov (in 1.000 italijanskih) je moralo umreti, upoštevaje vse okoliščine, 90.000 Slovencev! Še 200.000 pa jih je za vedno odšlo v politično ali ekonomsko emigracijo.
Pri tem je šlo za revolucijo, ne za osvobajanje domovine. Zamolčana stran prinaša neposredne dokaze o grobih oblikah kolaboriranja partizanskega vodstva z nemškim in italijanskim okupatorjem. Vse je bilo namreč posvečeno cilju: priti na oblast. Tudi danes ni nič drugače.
Zaključek Zamolčane strani je kljub perečim analizam optimističen: Slovenija ostaja lepa, uspešna in vitalna dežela. Nobena žrtev ni bila zaman – ne tistih, ki so padli v vojni in povojnih pobojih, ne tistih, ki so morali v eksodus. Knjiga kliče po vrnitvi k resnici, krščanskim koreninam in pristnemu domoljubju, da se dokončno zapre poglavje socialističnih prevar. Avtor je prepričan, da se bo Slovenija kmalu vrnila k predmetu svoje prvotne ljubezni: k osamosvojitvenim načelom, s pomočjo katerih je dosegla zenit svojega bivanja.
