7. točka v predlogu dnevnega reda 11. seje Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki bo ta četrtek, 4. 4. 2019, se glasi: Anton Kokalj in drugi, Vodice – Pobuda za oceno ustavnosti 1. stavka drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranja vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr., 20/11 in 47/15) (U-I-110/16).
Gre za tisti znameniti del 86. člena ZOFVI, o katerem je Ustavno sodišče leta 2014 že odločilo:
1. Prvi stavek drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr. in 20/11) je v delu, ki se nanaša na javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, v neskladju z Ustavo.
2. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
Kljub vsemu pa zakonodajalcu vse do danes odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2014 ni uspelo uresničiti, čeprav je bilo danih obljub s strani politike veliko (1, 2, 3).
Za pojasnilo o tem, kaj pomeni 7. točka v predlaganem dnevnem redu seje US, smo prosili bivšega ustavnega sodnika in zdajšnjega sodnika na Vrhovnem sodišču, Jana Zobca:
“Sodniki bodo seveda odločali – kakšna bo njihova odločitev, ne vem, si tudi ne upam napovedati – lahko rečem le, da bi sam glasoval za stopnjevanje sankcij, kar pomeni, da bi US moralo določiti način izvršitve, za kar ima vso podlago v drugem odstavku 40. čl. ZUstS. Način izvršitve pomeni, da US začasno (dokler materije ne uredi zakonodajalec) stopi v čevlje zakonodajalca in samo stori to, kar bi moral storiti zakonodajalec. Resda je to v neskladju z načeli pravne države in sicer s tistim načelom, ki zapoveduje delitev oblasti – vendar je v primerjavi s škodo, ki nastaja zaradi neuresničene odločbe, ki pomeni permanentno kršenje človekovih pravic, škoda, ki jo pomeni poseg v načelo delitve oblasti, manjše zlo. Manjše zlo tudi zato, ker ima zakonodajalec vsak trenutek “pravico” – v resnici možnost, pristojnost, da materijo uredi sam, kakorkoli se mu zdi primerno, vendar znotraj meja, ki jih je začrtalo US. Način izvršitve, kot ga provizorično (dokler materije ne uredi zakonodajalec) določi US, ima vse normativne in regulatorne učinke in lastnosti zakona. Zavezuje enako kot zakon (erga omnes).”
Vir: www.kanonist.eu
