Vestern se novi prikazuje,
pristni naj bili bi v njem vsi liki,
vključno s temi rdečih bojni kriki,
scena se krvava približuje.
Kamera kričače spremlja budno,
vsak od drugega je še glasnejši,
rdečekožci v boju najostrejši,
da gledalstvu vse se zdi prav čudno.
Skalp zahteva rdečih besno vpitje,
skalp kot tarča v kader se postavlja,
sproti sceno režiser prepravlja,
scene željno čaka se razvitje.
Skalp dobiti na vse kriplje hoče
četa Indijancev podivjanih,
boju brez števila je predanih,
a se film prav razviti noče.
Skalp edini cilj je režiserjev,
toda tarča vztrajno se odmika,
nekaj v filmu se grdo zatika,
manjka prepričljivih kaskaderjev.
Kljub temu režija ne odneha,
tarčo novo kaskader dviguje.
Kaj narobe je, da oddaljuje
vedno bolj se skalp in ni uspeha?
To, da publika vse bolj dojema,
da je scena ponaredek čisti,
v glavnih vlogah namreč so statisti,
vse pa v tv-studiu se snema.
Vestern se novi prikazuje,
v njem potvorjeni so glavni liki
in umetni zadaj bojni kriki,
klavrn se konec pričakuje.
