»Kdo mi trka spet na vrata glavna?
zdrsnil se ob zori je predsednik,
kje v teh hipu kakšen je posrednik,
zamenjava kakšna kje pripravna?«
Spomnil se, da tamkaj zunaj čaka
na sprejem ga jubilantka znana,
trideset pomladi stara, zbrana
z njo skupina, čaka na junaka.
Da odpre ji vrata, pogosti jo,
kakor dami vendar se spodobi,
da predsednik svoji se podobi
malce odpove, vsaj z mimikrijo.
Demos, ljudstvo, dama ta zastopa,
danes trideset ki let praznuje,
se predsednik že vnaprej sramuje,
vrata ko odpirat dami stopa.
Ni preveč povšeči ta mu dama,
ga preveč spominja na zablode,
ko sam v vlogi večnega oprode
se prebijal je, oh, kakšna drama.
Slabo vest preveč mu dama vzbuja,
trideset da let že revež blodi,
da vijugava zgolj pota hodi,
ona pa mu ravno pot ponuja.
Se predsednik nelagodno zvija,
damine manire so mu tuje
ve, da svoj ji položaj dolguje,
ki ime ji je Demokracija.
