V enem dnevu nič manj kot tri Tanje,
mar po dolgem času te-ve dramo
končno neko novo le imamo,
se letargično popravlja stanje?
Kaj naj rečem? Gre za trilogijo,
vsaka Tanja zgodba je posebna,
v vsaki vidna nota je osebna,
hkrati pa so kot nekakšen trio.
Prva Tanja je na moč osladna,
posladkanost širi se v odmevih,
in posebej čutiš v njenih gnevih,
kadar je tematika provladna.
Stare ta ponavlja litanije,
ko osladnost več se ne posreči,
stari njen način več ne prepreči
neželene strašne polomije.
Druga Tanja naj bila drugačna
bi od prve, saj opozicijska
njena drža je televizijska,
Tanja ta napadov je prav lačna.
Pravzaprav ne lačna, ampak žejna,
na pogled že zdi se izsušena
in v tiradah večnih izgubljena,
žeja po napadih je brezmejna.
In še tretja Tanja se pojavi,
ta evropske nosi dimenzije,
drugi dve zasenči, ju zakrije,
ko se v belem kameri nastavi.
Scena videti je prav pogrebna,
šef njen v krsto žebelj si zabija,
ona pa ob njega se privija,
njena vloga namreč je posebna.
Ta se že na piedestalu vidi
vladnem, hkrati na opozicijskem,
pa že v šovu tem televizijskem
Tanji vse skazi se in izpridi.
To je dan današnje tretje Tanje,
v belem kakor kmečka je nevesta,
ki zaveda se, da je nezvesta,
in doživlja svoje mokre sanje.
