Piše: Sebastjan Erlah
Obtožbe o genocidu v Gazi, ki z radikalno monotonijo preplavljajo aktualni javni prostor, niso produkt trezne pravne analize ali zgodovinske objektivnosti. So simptom kolektivne politične psihoze, v kateri zahodni salonski humanist sredi belega dne doživlja halucinacije in trpi za prividi belih mišk.
Tisti, ki vsako vojaško operacijo asimetričnega vojskovanja nemudoma proglasijo za »sistematično iztrebljenje«, ne vidijo realnosti geopolitičnega konflikta, temveč vanj projecirajo lastne ideološke nevroze. Ta shizofrenija percepcije pa je doživela svoj vrhunski, do amena brezkompromisni in filozofsko briljantni dokaz v slovenskem parlamentu, ko je Janez Janša med odgovarjanjem na poslansko vprašanje Roberta Goloba pokazal »napačno« fotografijo. Kar so osrednji mediji v hipnem krču razglasili za škandal, je bil v resnici vrhunski praktični eksperiment, ki je do obisti razgalil bedo sodobne politične levice, medijskega stroja in zlorabe mednarodnega prava.
Da bi v celoti razumeli to anatomijo političnega spektakla, moramo analizirati, kako se opozicijska narativa, Janševa taktična subverzija in medijski odziv zlivajo v isto zablodo. Opozicijska stran, predvsem bivši premier, sedaj poslanec Robert Golob in stranka Levica, uporablja izključno politični jezik čustvenega afekta ter zlorablja pojem »genocid« povsem brez kakršne koli pravne podlage mednarodnih sodišč. Janševa subverzivna taktika je to zlorabo zrcalila z uporabo zamenljivega medijskega simulakra – v tem primeru fotografije –, da bi popolnoma sesula logiko svojih nasprotnikov. Medijski odziv institucij, kot sta RTV Slovenija in portal 24ur, pa je bil le končni dokaz te plitkosti: namesto da bi se soočili z vsebino selektivne morale, so se histerično fiksirali na piksle, metapodatke in preverjanje virov z družbenega omrežja X.
Če to medijsko histerijo najprej osvetlimo skozi klasično aristotelsko logiko, hitro trčimo ob popoln razpad kategorij. Aristotel nas uči, da je za pravilno razumevanje sveta, ohranjanje razuma in pravičnost ključna natančna definicija pojmov (definitio per genus proximum et differentiam specificam). V mednarodnem pravu ima genocid povsem jasno, rigidno in izjemno težko dokazljivo definicijo. Skladno s Konvencijo ZN iz leta 1948 genocid zahteva obstoj dolus specialis – specifičnega, dokazanega namena, da se v celoti ali delno uniči neka narodnostna, etnična, rasna ali verska skupina kot taka.
Ko Janša v državnem zboru nepopustljivo Golobu zabrusi, naj se odloči, ali bo »prisegal na politično govorico ali na mednarodno pravo«, zadane v jedro problema. Mednarodno pravo je suho, procesno in do sedaj ni izdalo nobene končne razsodbe, ki bi Izraelu pripisala ta ultimativni zločin. Zamenjava krvavega urbanega spopada – kjer se teroristična struktura Hamasa namenoma skriva v šolah, bolnišnicah in podzemnih predorih za živimi ščiti – z genocidom je logična napaka prve stopnje. Je čista politična zloraba in prostitucija pravnega termina z namenom demonizacije ene strani konflikta. Ker Golob in dežurni moralizatorji ne zmorejo misliti kompleksnosti vojne, posežejo po najtežji besedi, da bi zadovoljili svoj čustveni afekt.
V ta kontekst vstopi Janševa sabotaža s fotografijo. Medtem ko je Golob mahal s številkami o žrtvah, je Janša dvignil fotografijo, za katero je trdil, da prikazuje pokol krščanskega in nearabskega prebivalstva v Sudanu. Ko je RTV Slovenija »zmagoslavno razkrila«, da posnetek sploh ne izvira iz Sudana, temveč da gre za fotografijo iz Gaze, ki jo je posnel nekdanji britanski marinec David McIntosh, se je sprožil vnaprej predvidljiv medijski stampedo. Od portala 24ur do Dnevnika in Levice so vsi panično zahtevali opravičilo in sklicevali nujne seje za »reševanje medijev«.
A ravno v tem grmu tiči Janševa dromološka in simulakrična genialnost. Skozi optiko Jeana Baudrillarda vojna v Gazi na Zahodu ne obstaja kot geografsko-faktična entiteta, temveč kot čisti hiperrealni medijski dogodek. Ljudje ne konzumirajo resnice, ampak znake. Janša je z vnosom »napačne« podobe, ki jo je PR služba pobrala z omrežja X, sesul celoten sistem simulakrov. Dokazal je, da referenca (resničnost na terenu) sploh ni pomembna. Ko so mediji besno dokazovali, da so na sliki Palestinci in ne Sudanci (in po nekaterih poročilih celo živi ljudje, ki čakajo na pomoč, in ne trupla), so nehote priznali ultimativno resnico: podoba je popolnoma zamenljiva. Podoba trpljenja je postala valuta, ki jo politični akterji poljubno lepijo sem in tja. Janša je izvedel vizualni reductio ad absurdum: če vi lahko besedo genocid poljubno lepite na Gazo, zakaj ne bi jaz podobe iz Gaze poljubno lepil na Sudan? To je bil ironični dokaz z nasprotnim – z napačno fotografijo je demaskiral napačne in zlorabljene pojme svojih nasprotnikov.
Paul Virilio v svoji dromologiji opozarja na »logistiko percepcije«: hitrost informacijskega toka uničuje zmožnost refleksije. Medijski porabniki ne mislijo, ampak zgolj refleksno trzajo na dražljaje s socialnih omrežij. Janša je v ta dromološki stampedo vrgel medijsko mino. Levi pol slovenske politike, ujet v Viriliojevo hitrostna slepoto, je nemudoma zagrizel v vabo. Namesto da bi se ukvarjali z dejstvom, da se v Sudanu res dogaja etnično čiščenje grozovitih razsežnosti (kar potrjuje tudi Human Rights Watch), ki pa ga nihče ne opazi, ker nima pravega »medijskega naboja«, so raje panično analizirali metapodatke ene tiskane fotografije.
Tu se razkrije Friedrich Nietzsche in njegova diagnoza moralnega ressentimenta. Kolektivna moralna čreda je v Janševem domnevnem spodrsljaju videla idealno priložnost za potrditev lastne moralne večvrednosti. Ko je predsednica republike Nataša Pirc Musar vzkliknila, da v Gazi gledamo genocid in smo tiho, je demonstrirala prav to impotentno slo po moraliziranju, ki si mora izmisliti absolutno grozo, da bi upravičila lastno politično nepomembnost na svetovnem odru. Janša jih je ujel na lastno pohlepnost po zgražanju. Prisilil jih je, da so pozabili na tisoče pobitih v Afriki samo zato, da so lahko stopili na moralno prižnico in pridigali o eni napačni sliki.
Tisti, ki danes kričijo o genocidu v Gazi, ne ponujajo kritike realnosti; ponujajo zgolj poročilo o svojih lastnih prividih belih mišk, ki jim jih producira hiperrealni medijski stroj. Janševa parlamentarna provokacija pa ostaja briljantno dejanje politične subverzije – z enim samim listom papirja je dokazal, da je sodobna politika zgolj cirkus simulakrov, kjer so dejstva nepomembna, morala pa le poljubna dekoracija v rokah ideoloških halucinantov.
