Zadnjič se je zopet prikazala,
je bilo zares po dolgem času,
nisem prepoznal je več po stasu,
z drugim vsem mi znamenje je dala.
Trideset je let medtem minilo,
ona na postaji vedno isti
čaka vlak, ki peljejo ga tisti,
ki jim zdavnaj je že odzvonilo.
»Tonja, je res ona?« sem izdavil.
K sreči tale Tonja ne pozna me,
ni ji mar za takšne, najmanj zame,
sicer pa, kaj sploh bi več vam pravil.
No, pa dajmo, spet je vsa solzava,
le da zdaj nenehno se tolaži,
češ da ne živi v ukleti laži
in da spričo tega ni jokava.
Prepoznal sem bil jo po vizuri,
vedno siva, vedno vsa povprečna,
dolgočasna, mala tetka tečna,
razpoznaš takoj jo po frizuri.
Po sivini, ki jo vso obdaja
in kako gor k zvezdam se ozira,
sila teže jo pri tem ovira,
da bi poletela, toda vztraja.
In po tistem, Tonja kar razpreda,
kot da trideset ni let minilo,
kot da se bo vse nazaj vrnilo,
s solzami na to življenje gleda.
Torej kaj je Tonjina resnica?
V njenem svetu namreč je normalno
več resnic imeti, pač fatalno
Tonja je še zdaj tovarišica.
