V temnem gozdu je bilo moreče,
treba ni bilo prisluškovati,
mogel si brez tega vse zaznati,
sova je zastokala boleče.
To ni namreč običajna sova,
ptica čisto je posebne vrste,
opazuje, gleda vsem pod prste,
prav profesionalno vedno znova.
Naj nekdo bi ji na kremplje stopil,
to ni človek, ki ga sova ljubi,
ampak tak, ki jo lahko oskubi,
v njeno zgodbo takšen se je vklopil.
To ni nekaj, sova kar prenese,
ga nemudoma je obtožila,
nad prisluškovanjem dviga krila,
hoče, da človeka se spodnese.
To ni namreč kakšen sprehajalec,
je možak od lovske komisije,
sova stežka se pred njim prikrije,
trd preveč je zanjo pogajalec.
Sovino dejanje je ovadba,
le tako lahko si gnezdo ščiti,
s tem prisluhe je mogoče skriti,
sicer se sesuje cela zgradba.
Sova, ki nekoč ustrahovala
je po gozdu temnem vse od kraja,
zdaj prav majhna ptičica postaja,
saj še sebe samo bi izdala.
