O dekliču ljudska pesem poje,
z rožami da je poti postlala,
mati ljudstva svojega postala,
žrtvovala zanj življenje svoje.
Kdo je ta deklič, da zanj ne vemo,
mlajši rod začuden se sprašuje.
ljudske pesmi so mu namreč tuje.
Ali res povedati mu smemo?
Bil deklič je, ne bi o lepoti,
nepomembna ta pri vsej je stvari,
se napake takšne zanemari,
zamolčimo tudi o slepoti.
Manjkajo da te stvari dekliču,
stvar povsem seveda je drugotna,
je pa danes babnica zlohotna,
to povejmo, vdana vsa hudiču.
Pobesnelost in z njo vsa nemarnost,
ki okoli sebe jo razširja,
vredna sama je za pol hudirja,
kot mongolska svojčas je nevarnost.
O dekliču ljudska pesem poje,
nova nje vsebina je v celoti,
o pokvarjenosti in togoti,
konec tak, da vsak dobil bo svoje.
