Ne bojte se, ne gre za teroristični napad na slovensko prestolnico. Nedvomno pa gre za nekakšen psiho teror nad stanovalci sedmih stavb, tako imenovanih stolpnic. V zvezi s tem merim na članek novinarja Petra Pahorja, ki je izšel v Dnevniku dne 3.2.2020 na strani 12 z naslovom Nujni so odločni ukrepi za majave stolpnice in podnaslovom Protipotresna ureditev stavb. Članek je pravzaprav povzetek novinarjeve daljše reportaže (v istem Dnevniku) o potresni ogroženosti sedmih stolpnic z naslovom Sedem stolpnic bi bilo najbolj smiselno porušiti. Članek je skupaj z monumentalno fotografijo stolpnice na Štefanovi ulici zasedel najbolj udarno, prvo stran Dnevnika in dobil še nadaljevanje na strani 8.
Sam sem v eni izmed tiktakajočih bomb, namreč tisti na Cigaletovi 8, živel od leta 1963 do 1985 in v njej preživel kar nekaj dokaj milih potresov. So se pa tresle šipe, s police je padla vazica in spominjam se, da smo več kot samo enkrat drveli navzdol po stopnicah in stekli ven na prostor pred blokom. Za nas, ki smo stanovali v desetem nadstropju in hiteli po stopnicah, se je potres sicer umiril že v devetem nadstropju, a se nismo ustavili in smo drveli naprej. Moj oče, ki je bil invalid je ob potresih ostajal v stanovanju in si krajšal čas z branjem časopisov.
Z zgoraj povedanim seveda ne kanim javnost prepričevati, da je ta »moja« stolpnica varna in da je tudi z ostalimi stolpnicami vse v redu, saj v celoti pritrjujem ugotovitvam študije Zavoda za gradbeništvo Slovenije z naslovom Potresna ogroženost nearmiranih stolpnic v Ljubljani iz leta 2018.
Seveda pa se zelo čudim večkratnemu in pretirano alarmantnemu poročanju o problematiki omenjenih ljubljanskih stolpnic oziroma mi je tovrstno poročanje malce sumljivo. Primerjava omenjenih zgradb z tiktakajočo bombo je zame docela neprimerna in jo razumem, ne samo kot opozorilo, ampak tudi kot nekakšno grožnjo, namenjeno stanovalcem omenjenih stolpnic s poudarkom na tistih v Cigaletovi, Pražakovi in Štefanovi ulici, ki so v omenjeni študiji predvidene za rušenje. Ti stanovalci namreč svojih nepremičnin sploh ne bodo mogli ali celo ne bodo smeli prodati, tudi po skrajno nizki ceni ne.
Morda pa le ni tako hudo in lahko omenjeno pisanje razumemo tudi kot dobro namerno: v Ljubljani je namreč gradbena mrzlica na vrhuncu in na delu je veliko nepremičninskih lovcev s polnimi žepi denarja, katerim je mestna oblast sila naklonjena in samo opazuje kako mesto v skladu s tezo glavnega občinskega arhitekta raste navznoter in navzgor. Tega denarja tem domačim in tujim lovcem gotovo še ne bo zmanjkalo, še posebej ker gre v našem primeru za izjemne lokacije, ki jih zasedajo stolpnice, predvidene za rušenje. Ti lovci bodo sigurno pokupili vsa stanovanja, ki bodo na razpolago, seveda po ceni, ki jo bodo oni določili. Te lokacije so namreč sila primerne za gradnjo novih stolpnic – hotelov, sorodnih tistemu na Bavarskem dvoru. Je pa to hkrati tudi verjetno edina realna možnost, da stanovalci ohranijo vsaj malo vrednosti svojega premoženja oziroma, da pridejo do kolikor toliko primernega nadomestnega stanovanja. Obljube o evropskih in državnih denarcih za izgradnjo nadomestnih stanovanj so zelo vprašljive in tudi tisto o deležu stanovalcev za sofinanciranje projekta v vrednosti 100. 000 evrov je po moje utvara.
Na koncu si bom dovolil zapisati še kratko zgodbico o »moji« stolpnici. Stavbo – stolpnico na Cigaletovi 8 je projektiral eden največjih slovenskih arhitektov moderne dobe Edvard Ravnikar in je v svojem času veljala za dovršeno stanovanjsko arhitekturo. Žal pa stolpnica ni imela tovornega dvigala in so tako morali na primer našo stanovanjsko opremo leta 1963 nositi po stopnicah v deseto nadstropje kar na rokah in to zaporniki iz bližnjih, kasneje porušenih, sodnih zaporov. Drugih težav s tiktakajočo bombo v glavnem ni bilo, razen te, da je streha oziroma pohodna terasa kmalu začela puščati. Potem so problem reševali parcialno in zamakalo je zdaj tu in zdaj tam. Končno so se pristojni odločili za prenovo celotne strehe in ko gradbišča nekega deževnega dne v novembru leta 1985 niso zavarovali oziroma prekrili, se je v našem nadstropju zgodil vesoljni potop. Nato so zgradili bakreno streho in problem rešili. No in sedaj februarja 2020 je nakazana za našo stolpnico – tiktakajočo bombo dokončna in zadnja rešitev: nastala bo tišina, nato pa bum, zaprašilo se bo in ko se bo prah polegel, bo nastalo novo gradbišče.
Dr. Iztok Durjava
