Zadnjič je bilo na Pomp-teveju,
vrgli v vrata so sosednje stranke
tri kosti in lojeve ostanke,
ki končali naj bi na wc-ju.
Pomp-te-ve je v špico dal najave,
kakšna huda stvar da se dogaja,
in nič drugega ne preostaja,
sile aktivirati vse zdrave.
Pomp-te-ve je sestra druge hiše,
ta je Molk-te-ve in hiša javna,
zanjo objektivnost stvar je glavna,
se zato stvari loteva tiše.
Ko oskrunjen spomenik je žrtev,
Molk-te-ve ravna pač pietetno,
v molk zavije se povsem konkretno,
češ ima naj mir vsak, ki je mrtev.
Kaj prekinjali bi molk, motili
mrtvih mir, kazali s prstom javno
na skrunitev, Molk bo bolj naravno
stvar zamólčal, saj se mu pač smili.
Molk-te-ve je naša hiša skupna,
ni da bi razpihoval sovraštvo,
raje lažno dvigal bo junaštvo
in predvajal zborovanja hrupna.
Molk je v teh primerih prepovedan,
molk bi bil tedaj več kot skrunitev,
grob napad na našo ureditev,
je tedaj, se ve, pomp zapovedan.
