Svojčas je bilo Tepanjcem bolje,
pa čeprav na alpski strani senčni,
pred Butalci, v vsem njim konkurenčni
so bili, jim teklo je kot olje.
Kar obrnejo se, glej, razmere,
se pooblačijo Karavanke,
tostran delo iščejo Tepanjke,
zanje ni v Butalah več ovire.
Eno takih jemljejo na delo
zdaj Butalci, meja je odprta
in strokovno vsa je stvar podprta,
vzamejo Tepanjko si veselo.
Je v Tepanjah dolgo mlin imela,
šla se še pekarno na debelo,
pekla kekse angelske za jelo,
pa slovo poslovnost ta je vzela.
Mlin ostal brez dela je in jela,
se zaprla naglo je pekarna,
keksov angelskih z njo šla tovarna,
ni v Tepanjah več te vrste dela.
Brž se mlinarica preusmeri,
nje dejavnost zdaj bo dobro javno,
vsem azil ponuja, to bo glavno,
vse pogoje v hipu zanj preveri.
Azilantska je dejavnost tista,
ki lahko ji daje zaposlitev,
toda brž je tu ugotovitev,
da vsa stvar je polomija čista.
Ko na ves glas vabi azilante,
ji pokažejo v Tepanjah figo,
v tretjo preusmerijo jo ligo,
tam naj širi nebuloze, kvante.
Ni Tepanjčan tak, da bi nasedel
vsaki obrtnici, ki propade,
pamet, ta ima v Butalah mlade,
tja jo bo usmeril, tja odvedel.
Kdor kot obrtnik pri nas skrahira,
rekli so v Tepanjah, tjakaj spada,
sprejme ga butalska srenja rada,
tam priložnost krasna se odpira.
Kdor v Tepanjah izgubi tržišče,
zdavnaj kdor ostal je tu dela,
občina butalska ga bo vzela,
takšen onstran si azil poišče.
